Galatom 2 - Živa Nova zaveza

V Jeruzalemu sprejmejo Pavla

¹ Šele štirinajst let pozneje sem spet prišel v Jeruzalem, tokrat skupaj z Barnabo. Tudi Tit je bil z nama.

² Tja sem odšel po Božjem nalogu, da bi se posvetoval z brati glede sporočila, ki sem ga oznanjeval. Govoril sem z vodilnimi možmi v cerkvi, da bi jim pojasnil, kaj učim ljudi ter sem upal, da ne bodo imeli nobenih pripomb glede tega.

³ Tako je tudi bilo. Tudi niso zahtevali, da bi se moj sopotnik Tit obrezal.

⁴ Tega vprašanja sploh ne bi načeli, če se ne bi vtihotapili neki takoimenovani kristjani – vsekakor lažni kristjani – ki so prišli, da bi naskrivaj opazovali naše življenje v Kristusovi svobodi. Hoteli so nas spet vpreči v jarem sužnosti.

⁵ Toda nismo jim popustili niti za trenutek. Nikakor nismo soglašali z njimi v tem, da rešitev lahko zaslužimo, če se obrežemo in izpolnjujemo judovske zakone.

⁶ Odgovorni možje v cerkvi – pri čemer zame ni pomembno, kaj so bili poprej, kajti pred Bogom to nima nobenega pomena – mi niso ničesar predpisali.

⁷ Nasprotno! Jasno jim je bilo, da mi je Bog dal nalogo, da ljudem, ki niso judovskega porekla, oznanim sporočilo o Kristusu, prav tako kot je Petru dal nalogo, da oznanjuje Judom.

⁸ Vsi so namreč lahko videli, da je Bog potrdil moje apostolsko delo prav tako kot Petrovo.

⁹ Ko so Jakob, Peter in Janez, ki so veljali za stebre, spoznali, da mi je Bog zaupal to nalogo, so nama z Barnabo bratski segli v roke. Dogovorili smo se, da bodo oni še naprej oznanjevali evangelij med Judi, mi pa med vsemi drugimi narodi.

¹⁰ Samo nekaj so nas prosili: revnih v jeruzalemski cerkvi naj ne pozabimo. Sicer pa sem si jaz vedno prizadeval za to.

Spori med Pavlom in Petrom

¹¹ Ko pa je Peter pozneje prišel v Antiohijo, sem se mu moral javno zoperstaviti, ker ni imel prav.

¹² Najprej je brez pomišljanja sodeloval pri skupnih obedih s kristjani, ki niso bili Judje. Oni se ne menijo za obrezo in mnoge druge judovske predpise. Ko pa je prišlo tja nekaj Judov, ki so bili Jakobovi prijatelji, se več ni hotel družiti s tistimi, ki niso bili Judje. Bal se je namreč očitkov judovskih kristjanov.

¹³ Tako kot Peter so se pretvarjali tudi drugi Judje v cerkvi in so nazadnje prisilili tudi Barnabo, da je ravnal v nasprotju s svojim prepričanjem.

¹⁴ Ko sem opazil, da s takim pretvarjanjem odstopajo od resnice, ki smo jo oznanjevali, sem pred vsemi drugimi rekel Petru: “Čeprav si rojen Jud, si zavrgel judovske zakone, ker si postal kristjan. Zakaj zahtevaš od teh kristjanov, ki niso iz judovskega naroda, da bi živeli po judovskih predpisih?

¹⁵ Ti in jaz sva rojena kot Juda in ne kot pripadnika nekega drugega brezbožnega naroda.

¹⁶ Poznano pa nama je, da pred Bogom ne moremo obstati zaradi tega, ker izpolnjujemo judovske zakone, ampak samo po veri v Jezusa Kristusa. Ker smo želeli biti opravičeni v Kristusu, smo postali kot nejudovski narodi, ki se ne držijo zakona. Ali zaradi tega grešimo? Ali je Kristus tisti, ki je vzrok, da grešimo? Zaradi tega, ker se ne držimo judovskih zakonov, gotovo ne grešimo.”

Zakon ali vera

¹⁷ Kaj pa če verujemo, da nas Kristus lahko reši na osnovi vere, pozneje pa ugotovimo, da smo bili v zmoti in da ni rešitve, če se ne obrežemo in ne izpolnjujemo tudi drugih judovskih zakonov? Ali ne bi tedaj morali reči, da je bila vera v Kristusa naša poguba? Bog ne daj, da bi si kdo upal samo pomisliti kaj takega o našem Gospodu.

¹⁸ Prej bomo pogrešili, če se vrnemo k staremu, kar smo že zavrgli in poskušamo doseči rešitev tako, da izpolnjujemo judovske zakone.

¹⁹ Zakon me je obsodil na smrt in to je konec mojega starega življenja. Z Bogom zdaj živim novo življenje. V veri priznavam, da je bilo moje staro življenje s Kristusom razpeto na križ.

²⁰ V novem življenju, ki ga zdaj živim, odloča Kristus, ki živi v meni in nič več jaz. Vse to je posledica vere v Jezusa Kristusa, Božjega Sina, ki me je ljubil in se je žrtvoval zame.

²¹ Nisem izmed tistih, ki mislijo, da je bila njegova smrt brez pomena, kajti v kolikor bi se lahko rešili na osnovi izpolnjevanja judovskih zakonov, njemu ne bi bilo treba umreti.