2 Korinčanom 7 - Živa Nova zaveza

¹ Dragi prijatelji! Ker imamo torej tako velike obljube, obrnimo hrbet vsakemu grehu, bodisi, da gre za greh telesa ali duha. Prizadevajmo si, da bi bili popolni, živimo v Božjem strahu, tako kot je všeč Bogu.

Novo zaupanje

² Zaupajte nam vendar! Saj nikomur izmed vas nismo storili krivice! Nikogar nismo zavedli v hudo in nikogar nismo prevarali.

³ Ne pripovedujem vam tega, da bi vam karkoli očital. Saj sem vam že prej povedal, kako zelo vas ljubimo! Pripravljeni smo za vas živeti, pa tudi umreti.

⁴ Zaupam vam povsem in ponosen sem na vas. Res ste me ohrabrili, storili ste me tako srečnega navkljub trpljenju.

⁵ Ko smo prišli v Makedonijo, tam nismo našli počitka. Obkrožile so nas vsakovrstne težave in bili smo polni nemira in strahu.

⁶ Bog pa, ki daje novih moči tistim, ki pešajo, nas je ohrabril s Titovim prihodom.

⁷ Ni nas razveselila samo njegova prisotnost, ampak tudi novice, ki jih je prinesel s seboj, o vsem, kar je doživel v tistih čudovitih dneh, ki jih je prebil z vami. Ko mi je pripovedoval, kako ste se veselili, da vas bom obiskal in kako ste bili žalostni zaradi tega, kar se je zgodilo ter o vaši privrženosti in ljubezni do mene, sem bil presrečen.

⁸ Ni mi več žal, da sem vam poslal prejšnje pismo, čeprav sem bil nekaj časa zaskrbljen, ko sem videl, kakšno bolečino vam je povzročilo. Vendar je to trajalo samo nekaj časa.

⁹ Zdaj sem vesel, da sem vam ga poslal, ne zato, ker vam je povzročilo bolečino, ampak zato, ker je ta bolečina povzročila, da ste se obrnili k Bogu. To je bila prava žalost, žalost po Božji volji in prav zaradi tega mi zdaj ni treba priti k vam s strogostjo.

¹⁰ Kadar Bog dopusti, da se žalostimo, je posledica tega kesanje in na koncu vidimo, da je bilo vse to dobro, ker nas vodi do večnega življenja. Žalost brezbožnih ljudi pa ni združena s kesanjem in vodi v smrt.

¹¹ Samo poglejte, koliko dobrega vam je storila ta žalost od Gospoda! Niste samo skomignili z rameni, ampak ste resno in iskreno storili vse, da bi se očistili greha, o katerem sem vam pisal. Kako ste se vznemirili zaradi tega, kar se je zgodilo in kakšen strah vas je prevzel in kako pripravljeni ste bili zadostiti pravici! Zares ste dokazali, da pri vsem tem niste krivi.

¹² Nisem vam pisal pisma zato, ker mi je šlo za tega, ki je storil krivico, ali za onega, ki se mu je zgodila krivica. Šlo mi je predvsem za to, da bi pred Bogom lahko dokazali, na čigavi strani ste.

¹³ Zato pa smo zdaj potolaženi in to še toliko bolj, ko nam je Tit poln radosti pripovedoval, kako ste ga ohrabrili.

¹⁴ Pripovedoval sem mu namreč toliko dobrega o vas in vi me zares niste razočarali. Tit je prav tako potrdil, da sem mu pripovedoval o vas to, kar je res in da sem upravičeno lahko ponosen na vas.

¹⁵ Zdaj vas tudi on še mnogo bolj ljubi, ker je videl, kako ste pripravljeni poslušati.

¹⁶ Zelo sem srečen, zdaj ko vidim, da je med vami in menoj spet vse v redu in da vam lahko povsem zaupam.