Sv. Marko 14 - Življenje z Jezusom

Smrt

¹ Bilo je samo še dva dni do judovskega praznika pashe in s tem do tedna, ko Judje jejo kruh, pripravljen brez kvasa. Višji duhovniki in razlagalci Božjih zakonov so se trudili najti kakšno možnost, da bi Jezusa na skrivaj aretirali in ga dali usmrtiti.

² »Samo ne med praznovanjem pashe,« so se pogovarjali, »da med ljudskimi množicami, ki bodo v mestu, ne bo prišlo do upora.«

³ Jezus je bil v vasi Betaniji, gostoval je pri nekem Simonu, ki je imel vzdevek Gobavec. Ko je bil Jezus pri jedi, je prišla zraven neka ženska s stekleničko zelo drage dišave iz čiste narde. Odprla je stekleničko, tako da ji je zlomila vrat, in izlila dišavno olje na Jezusovo glavo.

⁴ Nekatere od prisotnih je to prav razjezilo. »Kaj se pa to pravi?« so se pogovarjali med sabo. »Kakšna potrata! In to tako dragocene dišave!

⁵ Lahko bi jo prodali za več kot eno celoletno plačo in s tem denarjem bi pomagali mnogim revnim.« In začeli so žensko zmerjati in ji dopovedovati, da tega ne bi smela narediti.

⁶ »Dajte ji mir!« je rekel Jezus. »Nehajte jo napadati, naredila je nekaj dobrega zame.

⁷ Revni ljudje bodo vedno okrog vas, tako da jim lahko pomagate, kadar koli hočete. Mene pa kmalu ne bo več med vami.

⁸ Ta ženska je naredila edino, kar je še lahko: dišavo je razlila name zato, da bi pripravila moje telo za pogreb.

⁹ Zagotavljam vam: povsod po svetu, kjer bodo v prihodnje razglašali dobro novico o meni, bodo omenili tudi to, kar je naredila ona. Tako bodo počastili spomin na njeno dejanje.«

¹⁰ Potem je Juda Iškarijot, ki je bil eden izmed dvanajsterice odposlancev, odšel k višjim duhovnikom. Ponudil jim je pomoč pri Jezusovi aretaciji.

¹¹ Oni so se tega zelo razveselili in so obljubili, da mu bodo uslugo plačali. Tako je Juda začel iskati primerno priložnost, ko bi oni lahko aretirali Jezusa.

¹² Potem je prišel prvi dan praznika nekvašenega kruha in treba je bilo zaklati pashalno jagnje. »Kje želite, da vam pripravimo pashalno večerjo?« so učenci vprašali Jezusa.

¹³ Jezus je izbral dva izmed njih in jima naročil: »Pojdita v Jeruzalem. Tam bosta srečala moškega, ki nosi vrč vode. Pojdita z njim

¹⁴ do hiše, kamor je namenjen, in tam recita gospodarju: ›Naš učitelj sprašuje, v katerem prostoru bo lahko z učenci jedel pashalno večerjo.‹

¹⁵ Peljal vaju bo v primerno, veliko sobo v zgornjem nadstropju, ki bo že pripravljena za goste. Tam nam pripravita večerjo.«

¹⁶ Učenca sta odšla v mesto in našla vse tako, kakor jima je povedal. Tam sta pripravila vse za pasho.

¹⁷ Zvečer je prišel tja Jezus z dvanajsterico.

¹⁸ Usedli so se in začeli jesti. »Prav zares,« je nenadoma rekel Jezus, »eden izmed vas me bo izdal sovražnikom – nekdo, ki zdajle z mano jé!«

¹⁹ Učenci so se zelo vznemirili. »Saj s tem ne mislite mene?« so ga spraševali eden za drugim.

²⁰ »Da, to bo nekdo od vas, eden od dvanajsterice,« je rekel Jezus, »nekdo, s katerim zdajle jeva iz iste sklede.

²¹ Človeško bitje mora res umreti tako, kot napoveduje Sveto pismo, ampak o groza, kako hudo bo z njegovim izdajalcem! Bolje bi bilo, da se sploh ne bi rodil!«

²² Potem je Jezus med jedjo vzel kruh in izrekel blagoslov. Potem je kruh razlomil in jim ga začel deliti. »Vzemite,« je rekel, »to je moje telo.«

²³ Potem je vzel kozarec vina, se zanj zahvalil Bogu in ga dal učencem. Vsi so pili iz njega.

²⁴ »To je moja kri,« je rekel Jezus. »Tekla bo kot žrtev za človeške grehe in z njo bo zapečatena nova zaveza med Bogom in vsemi vami.

²⁵ Prav zares, zdajle zadnjič skupaj pijemo vino. Ko bo nastopil tisti veliki dan, pa bomo v Božji vladavini pili novega.«

²⁶ Potem so zapeli praznične psalme in se odpravili proti Oljski gori.

²⁷ »Zdaj se vam bodo zamajala tla pod nogami,« je med potjo rekel Jezus, »in vsi se mi boste izneverili. V Svetem pismu je namreč napovedano: ›Bog bo usmrtil voditelja, ki ga je izbral za svoje ljudstvo, in to se bo razbežalo na vse strani.‹

²⁸ Ampak ko me bo Bog spet oživil, vas bom počakal v Galileji.«

²⁹ »Tudi če vas bodo vsi zapustili,« ga je prekinil Peter, »vas jaz že ne bom!«

³⁰ »Ne, Peter, zagotovo vem,« mu je odgovoril Jezus, »še danes, to noč, preden bo petelin dvakrat zapel, boš trikrat rekel, da nimaš nič z mano in da me sploh ne poznaš.«

³¹ »Ne, tega nikoli ne bom rekel,« je še bolj vztrajno zatrjeval Peter, »tudi če bi moral skupaj z vami umreti!« Enako so zagotavljali tudi vsi drugi učenci.

³² Tako so prišli do posestva, ki se imenuje Getsemani. »Usedite se tukaj in me počakajte,« je Jezus naročil svojim učencem, »molit grem.«

³³ Petru, Jakobu in Janezu pa je rekel, naj grejo z njim. Potem se je Jezusa nenadoma polastil strahoten obup.

³⁴ »Konec me bo od hudega,« jim je rekel. »Prosim, ostanite tukaj z mano in ne zaspite.«

^35-36 Jezus je šel še malo naprej in se vrgel na tla. »Oče, očka!« je začel moliti. »Če je le mogoče, me ne pusti takole trpeti. Reši me iz stiske, zate ni nič nemogoče! Vendar naj ne bo po moje, ampak po tvoje.«

³⁷ Potem se je Jezus vrnil k trem učencem in ugotovil, da spijo. »O Simon,« je rekel Petru, »spiš? Si tako šibek, da ne moreš biti pokonci niti eno samo uro?

³⁸ Bodite budni in molite, da se boste lahko uprli preizkušnji, ki se vam bliža. Človek sicer lahko hoče dobro, a tega ne more doseči s svojimi lastnimi močmi.«

³⁹ Potem je spet odšel in molil enako kot prej.

⁴⁰ Ko se je vrnil, so vsi trije spet spali. Obšla jih je namreč takšna utrujenost, da so se jim oči kar same od sebe zapirale. Bili so v zadregi, kaj naj sploh rečejo Jezusu.

⁴¹ Še tretjič je šel molit in se vrnil k njim. »Še kar spite?« jim je rekel. »Še zmeraj počivate? Dosti bo! Zdaj je prišel trenutek, ko bo Človeško bitje padlo v roke grešnikom.

⁴² Gremo, vstanite! Tamle že prihaja moj izdajalec.«

⁴³ Ravno takrat, ko je Jezus to govoril, se je nenadoma pojavil Juda, eden izmed dvanajsterice. Z njim je bila skupina ljudi, ki so bili oboroženi z meči in palicami. Poslali so jih višji duhovniki, razlagalci Božjih zakonov in drugi judovski voditelji.

⁴⁴ Juda se je z njimi že prej dogovoril, da jim bo dal znak. »Jezus je tisti, ki ga bom poljubil,« jim je rekel, »aretirajte ga in ga varno odpeljite.«

⁴⁵ Zato je šel Juda naravnost k njemu. »Dragi učitelj!« je pozdravil Jezusa in ga poljubil.

⁴⁶ Judovi spremljevalci so takoj planili na Jezusa in ga aretirali.

⁴⁷ Nekdo od prisotnih pa je potegnil svoj meč, zamahnil po sužnju glavnega duhovnika in mu odsekal uho.

⁴⁸ Takrat je Jezus spregovoril ljudem, ki so ga aretirali: »Me imate za upornika, da ste se spravili name z meči in koli?

⁴⁹ Zakaj pa me niste aretirali v templju, kjer sem vsak dan javno učil? Ampak očitno se je moralo tako zgoditi, da se uresničijo napovedi iz Svetega pisma.«

⁵⁰ Takrat so ga vsi učenci zapustili in pobegnili proč.

⁵¹ Med njimi je bil tudi neki mladenič, ki je bil oblečen samo v laneno ogrinjalo. Zgrabili so ga, da bi aretirali še njega,

⁵² pa se je izmuznil iz ogrinjala in nag stekel stran.

^53-54 Potem so Jezusa odvedli h glavnemu duhovniku. Peter jim je od daleč sledil, vse do dvorišča duhovnikove palače, kjer se je pomešal med služabnike. Usedel se je med njih in se začel greti ob ognju. Pri glavnem duhovniku se je zbral ves judovski véliki zbor: drugi višji duhovniki, razlagalci Božjih zakonov in vsi ostali judovski voditelji.

⁵⁵ Vsi ti so se zdaj trudili najti ljudi, ki bi lahko Jezusa obtožili za kak zločin, za katerega zasluži smrtno kazen. Ampak ni in ni šlo.

⁵⁶ Mnogi so sicer Jezusa krivili za hude reči, vendar so si njihove izjave nasprotovale, zato so jih morali zavreči.

⁵⁷ Potem so nekateri začeli trditi:

⁵⁸ »Na lastna ušesa smo slišali, kako je Jezus rekel: ›Porušil bom tale tempelj. To je samo zgradba, ki so jo naredili ljudje. V treh dneh bom postavil drugo svetišče, ki ga bo naredil Bog.‹«

⁵⁹ Ampak tudi njihove izjave se niso ujemale.

⁶⁰ Zato se je s svojega sedeža vzdignil sam glavni duhovnik in stopil pred ves véliki zbor. »Ne boš nič odgovoril na vse te obtožbe?« je vprašal Jezusa.

⁶¹ Jezus pa je bil tiho in ni odgovoril niti besede. Zato ga je glavni duhovnik vprašal naravnost: »Ali si ti Mesija, obljubljeni vladar in rešitelj, Sin našega svetega Boga?«

⁶² »Da, sem,« je rekel Jezus. »In videli boste, kako se bo Človeško bitje prikazalo v oblakih na nebu in se usedlo na sodni prestol zraven Vsemogočnega.«

^63-64 »Kar izenačil se je z Bogom!« je vzkliknil glavni duhovnik in si v znak zgroženosti pretrgal obleko. »Sploh ni več treba, da bi ga kdo še kaj obtoževal. Sami ste slišali, kakšno predrzno žalitev Boga je izrekel. Kaj pravite?« In vsi so glasovali za razsodbo, da si Jezus zasluži smrtno kazen.

⁶⁵ Potem so nekateri začeli pljuvati vanj. Pokrili so mu oči, ga tepli in se norčevali iz njega: »Bodi prerok in povej, kdo te je!« Nato ga je prevzela tempeljska straža in ga prav tako sprejela z udarci.

⁶⁶ Medtem je bil Peter še vedno spodaj na dvorišču. Mimo je prišla neka služkinja glavnega duhovnika

⁶⁷ in ga opazila, kako se greje ob ognju. »Tudi ti si bil s temle Jezusom iz Nazareta,« mu je rekla, ko si ga je ogledala.

⁶⁸ »Ne, nimam pojma, o čem govoriš,« je odgovoril Peter in šel ven na prednje dvorišče. In zaslišalo se je petelinje petje.

⁶⁹ Potem ga je služkinja zagledala tudi tam in začela govoriti navzočim: »Tale je eden izmed njih.«

⁷⁰ Peter je spet zanikal. Malo zatem so tisti, ki so bili zraven, stopili k Petru: »Čisto res je, da si eden od Jezusovih učencev,« so mu rekli, »saj si prav tako iz Galileje.«

⁷¹ Takrat se je začel Peter zaklinjati pri Bogu: »Sploh ne poznam tega človeka, o katerem govorite!«

⁷² V hipu se je še drugič zaslišalo petelinje petje. Takrat se je Peter spomnil, kako mu je Jezus povedal: »Še preden bo petelin dvakrat zapel, boš trikrat rekel, da nimaš nič z mano in da me sploh ne poznaš.« In Peter je bruhnil v jok.