Sv. Lukež 1 - Življenje z Jezusom

¹ Že več se jih je lotilo pripovedi o stvareh, ki so se zgodile med nami.

² O teh dogodkih so nam govorili ljudje, ki so bili ves čas zraven in so postali glasniki tega pomembnega sporočila.

^3-4 Da pa se boste lahko popolnoma prepričali o zanesljivosti vsega, kar ste slišali, se mi je zazdelo prav, da tudi sam natančno raziščem vse od začetka in Vam o tem napišem urejeno poročilo.

Napovedi

⁵ V času, ko je v judovski deželi vladal kralj Herod, je živel neki duhovnik Zaharija. Pripadal je Abíjevi skupini duhovnikov. Tudi njegova žena Elizabeta je bila iz duhovniške družine.

⁶ Oba sta živela v pravem odnosu do Boga, vestno sta ravnala po vseh Božjih zapovedih in navodilih.

⁷ Vendar Elizabeta ni mogla zanositi, poleg tega sta bila tudi že v letih, zato nista imela otrok.

⁸ Nekoč je Zaharija v Božjem templju opravljal duhovniško službo. Na vrsti je bila namreč njegova skupina

^9-10 in z žrebanjem, kot je bilo v navadi pri judovskih duhovnikih, so izbrali njega. Ko je bil torej čas za darovanje kadila, ga je šel zažgat v notranje tempeljsko svetišče. Zunaj je bilo pri molitvi zbranih precej ljudi.

¹¹ Pred Zaharijem pa se je pojavil Božji angel – stal je desno od oltarja za kadilo.

¹² Zaharija je osupnil, ko ga je zagledal, in zgrabila ga je groza.

¹³ »Zaharija, ne boj se!« mu je rekel angel. »Bog je namreč uslišal tvojo prošnjo, tvoja žena Elizabeta bo rodila sina. Naj mu bo ime Janez.

¹⁴ Od veselja boš kar prekipeval – pa ne samo ti, mnogi se bodo veselili njegovega rojstva!

¹⁵ Janez bo namreč mogočen Božji služabnik; alkohola ne bo niti pokusil, pač pa bo že od rojstva poln Svetega Duha.

¹⁶ Zaradi njega se bodo mnogi Izraelci vrnili k Bogu, svojemu Gospodu.

¹⁷ Še več, Janez bo njegov predhodnik: imel bo duhovno moč preroka Elija. Dosegel bo, da se bodo starši posvetili otrokom, uporni ljudje pa se bodo spametovali in zaživeli, kakor je prav. Tako bo pripravil ljudstvo na Gospodov prihod.«

¹⁸ »Kako naj vem, da je to res?« je odvrnil Zaharija. »Star sem in tudi moja žena je že v letih.«

¹⁹ »Jaz sem Gabriel,« je odgovoril angel, »in služim Bogu tik ob njegovem prestolu. Poslal me je, da ti povem to veselo novico.

²⁰ Prepričal se boš takole: ker ne verjameš mojemu sporočilu, boš onemel; govoriti ne boš mogel vse do tedaj, ko se bodo te reči zgodile – Bog jih bo namreč izpolnil ob svojem času.«

²¹ Medtem so ljudje čakali na Zaharija in se čudili, ker je ostal tako dolgo v svetišču.

²² Ko je končno prišel ven, ni mogel govoriti. Samo kimal jim je, ker je onemel. Tako so doumeli, da je imel v svetišču videnje.

²³ Zaharija je opravil svoje duhovniške dolžnosti in odšel domov.

²⁴ Potem je Elizabeta zanosila. Pet mesecev se ni kazala ljudem.

²⁵ »To je Božje delo,« si je govorila. »Poskrbel je, da me ne bo več sram pred ljudmi, ker nimam otrok.«

²⁶ Elizabeta je bila v šestem mesecu nosečnosti, ko je Bog poslal angela Gabriela v galilejsko mesto Nazaret.

²⁷ Poslal ga je k mladenki, ki je bila obljubljena za ženo Jožefu iz rodu kralja Davida. Ime ji je bilo Marija.

²⁸ »Pozdravljena, Božja ljubljenka!« je dejal angel, ko je prišel k njej. »Bog je s tabo!«

²⁹ Marija je ob teh besedah osupnila. »Kakšen pozdrav pa je to?« je razmišljala.

³⁰ »Marija, ne boj se!« ji je rekel angel. »Bog ti je zares naklonjen.

³¹ Poglej, zanosila boš in rodila sina. Naj mu bo ime Jezus.

³² On bo mogočen, Sin Njega, ki je nad vsem. Gospod, edini Bog mu bo dal Davidovo kraljevsko oblast, saj bo Davidov potomec.

³³ Večno bo vladal Izraelcem, Jakobovim potomcem, njegova vladavina bo brezkončna.«

³⁴ »Kako zanosila?« je odvrnila Marija. »Saj ne spiva skupaj.«

³⁵ »K tebi bo prišel Sveti Duh,« je odgovoril angel. »Božja moč te bo prešinila. Otrok, ki se bo rodil, bo svet, Božji Sin.

³⁶ Poglej: tudi tvoja sorodnica Elizabeta je že šest mesecev noseča, čeprav je stara in so jo imeli za nerodovitno.

³⁷ Za Boga pač ni nič nemogoče – prav nič.«

³⁸ »Prav,« je rekla Marija. »Veš, da hočem predano služiti Bogu. Naj se zgodi z mano, kakor si rekel.« In angel je odšel.

³⁹ Kmalu zatem je Marija odhitela v mesto na judejskem gričevju,

⁴⁰ kjer je stanoval Zaharija. Stopila je v hišo in pozdravila Elizabeto.

⁴¹ Ko je Elizabeta zaslišala Marijin pozdrav, je začutila, da otrok brca v njenem trebuhu. Tedaj je Elizabeto navdal Sveti Duh,

⁴² na ves glas je vzkliknila: »Bog te je osrečil! Osrečil bolj kot katero koli drugo žensko! In osrečil otroka, ki ga boš rodila!

⁴³ Kakšna čast zame, obiskala me je Gospodova mati!

⁴⁴ Pomisli, ko sem zaslišala tvoj pozdrav, je otrok v meni začel brcati od veselja.

⁴⁵ Kako srečna si lahko, ker se tako trdno zaneseš na Božjo obljubo! Izpolnila se bo.«

⁴⁶ Marija je začela peti od veselja: »Iz vsega srca slavim Boga,

⁴⁷ globoko v sebi se veselim svojega Rešitelja.

⁴⁸ Da, zavzel se je za svojo majhno, prezirano služabnico – pomislite, odslej bodo vedno vzklikali: ›Srečna si!‹

⁴⁹ Silni Bog, ki zmore vse, je zame storil čudežne stvari. Svet je,

^50-51 njegova sočutnost nikoli ne mine. Silen pomočnik je postal vsem, ki ga spoštujejo in častijo, ošabneže, ki se zanašajo nase, pa je raztreščil.

⁵² Vladarje je pometal z oblasti, nepomembne pa ustoličil.

⁵³ Sestradane je nasitil z dobrotami, bogataše pa lačne napodil.

⁵⁴ Sočutno se je zavzel za svoje otroke, Izraelce.

⁵⁵ Izpolnil je obljubo našim prednikom, nepreklicno obljubo, ki jo je dal Abrahamu in njegovemu potomstvu.«

⁵⁶ Kakšne tri mesece je Marija ostala pri Elizabeti, potem se je vrnila domov.

⁵⁷ Napočil je čas Elizabetinega poroda. Rodila je dečka.

⁵⁸ Vsi sosedje in sorodniki so zvedeli, da ji je bil Bog neverjetno naklonjen, in so se veselili skupaj z njo.

⁵⁹ Po judovskih predpisih je bilo treba osmi dan po porodu dečka z obredom obreze sprejeti med Božje ljudstvo. Tedaj so hoteli zanj izbrati ime Zaharija, ker je bilo tako ime njegovemu očetu.

⁶⁰ Njegova mati pa je nasprotovala: »Ne, ime mu mora biti Janez.«

⁶¹ »Tako vendar ni ime nobenemu vašemu sorodniku,« so rekli.

⁶² In z znamenji so začeli spraševati očeta, kako naj bo dečku ime.

⁶³ Zahteval je pisalno deščico in nanjo napisal: »Ime mu je Janez.« To je presenetilo vse prisotne,

⁶⁴ njemu pa se je v tistem trenutku razvezal jezik in začel je na ves glas slaviti Boga.

⁶⁵ Vse sosede je obšel sveti strah. O teh rečeh se je govorilo po vsem judejskem gričevju

⁶⁶ in vsak, kdor je slišal zanje, je o njih globoko premišljeval in se čudil: »Kaj bo iz tega otroka?« Bilo je namreč očitno, da je za vsem tem Bog.

⁶⁷ Zaharija pa je navdal Sveti Duh in v preroškem navdihnjenju je spregovoril:

⁶⁸ »Slava ti, Bog, Gospod Izraelcev! Hvala ti, ker si prišel osvobodit svoje ljudstvo:

⁶⁹ poslal si nam silnega rešitelja, težko pričakovanega dediča tvojega služabnika Davida!

⁷⁰ Da, o njem so že zdavnaj govorili tvoji sveti preroki:

⁷¹ rešil nas bo sovražnikov, osvobodil vseh nasprotnikov.

⁷² Tako si pokazal svojo naklonjenost do naših prednikov, držal si se svete zaveze

⁷³ in izpolnil prisego našemu pradedu Abrahamu:

^74-75 da nas boš rešil sovražnikov, mi pa te bomo v miru lahko vse življenje častili, zares ti bomo predani in ravnali bomo, kakor ti je všeč.

⁷⁶ Ti, moj otrok, pa boš prerok Njega, ki je nad vsem. Ti boš Gospodov predhodnik, pripravil boš vse za njegov sprejem:

⁷⁷ pokazal boš ljudem, kako Bog rešuje, kajti odpustil bo njihove grehe.

⁷⁸ Da, zaradi globokega sočutja našega Boga bo kakor vzhod nebeškega sonca k nam prišel rešitelj.

⁷⁹ Zasijal bo v naših temnih življenjih, podvrženih smrti, in nas vodil na pot miru.«

⁸⁰ In otrok je rastel ter duhovno zorel. Dokler ni začel javno delovati med Izraelci, je živel v puščavskih krajih.