Djánje 26 - Življenje z Jezusom

¹ Kralj Agrípa je nato rekel Pavlu: »Zdaj imate priložnost, da predstavite svoja stališča.« Pavel je s kretnjo roke zaprosil za pozornost in začel svojo obrambo:

² Nadvse spoštovani kralj Agrípa! V veliko čast in veselje mi je, da lahko danes prav vam podam svoj zagovor pred vsemi obtožbami, ki so jih izrekli judovski voditelji.

³ Vesel sem predvsem zato, ker ste dober poznavalec judovskih navad in verskih vprašanj. Zato vas lepo prosim: potrpežljivo me poslušajte.

⁴ Vsi naši voditelji dobro vejo, kakšno je bilo moje življenje vse od otroštva. Vejo, kako sem živel v svoji domovini in potem v Jeruzalemu.

⁵ Poznajo me torej že od prej. Potrdijo lahko, da sem se ravnal po verskih pravilih naše najstrožje smeri – bil sem farizej.

⁶ Zdaj pa sem tukaj pred sodiščem samo zato, ker zaupam, da se izpolnjuje velika obljuba, ki jo je Bog dal našim prednikom.

⁷ Bogoslužje, ki ga vseh dvanajst rodov našega ljudstva prizadevno opravlja noč in dan, ima samo en cilj: namreč da bi doživeli izpolnitev te obljube. Spoštovani kralj Agrípa! Judovski voditelji me zdaj obtožujejo prav zaradi tega pričakovanja.

⁸ Zakaj naj bi bilo tako neverjetno, da je Bog nekoga, ki je bil mrtev, dejansko že vrnil v življenje?

⁹ Sicer sem tudi jaz najprej mislil, da je treba na vsak način izkoreniniti vse, kar je povezano z Jezusom iz Nazareta. To sem čutil kot svoje poslanstvo

¹⁰ in izvrševati sem ga začel v Jeruzalemu. S pooblastilom glavnih duhovnikov sem mnoge kristjane poslal v zapor in nato glasoval za njihovo usmrtitev.

¹¹ V vseh jeruzalemskih sinagogah sem si prizadeval za to, da so jih kaznovali. Tako sem jih hotel prisiliti, da bi se odpovedali Jezusu. Toda to mi še ni bilo dovolj. Tako sem bil besen nanje, da sem jih hotel zatreti tudi po drugih mestih.

¹² Spoštovani kralj Agrípa, s tem namenom sem odpotoval v Damask. Imel sem uradno dovoljenje glavnih duhovnikov, ki mi je dajalo vsa pooblastila.

¹³ Na poti tja – bilo je opoldne – pa se je zgodilo tole. Okrog mene in mojih sopotnikov se je zabliskala svetloba z neba, ki je bila močnejša od sonca.

¹⁴ Vsi smo popadali po tleh in zaslišal sem glas: »Savel! Savel! Kaj me zatiraš? Ali ni neumno, da se takole boriš proti meni?«

¹⁵ »Kdo ste, Gospod?« sem odvrnil. »Jaz sem Jezus,« mi je rekel glas. »Jaz sem tisti, ki ga ti zatiraš.

¹⁶ Zdaj pa vstani in me poslušaj! Pokazal sem se ti zato, ker te jemljem v službo. Kot priča boš ljudem razglašal to, kar si zdaj spoznal o meni in kar ti bom še pokazal.

¹⁷ Zaščitil te bom pred Judi in tudi pred pogani, h katerim te pošiljam.

¹⁸ Zdaj so kakor slepi, toda ti jim boš govoril in jim odprl oči. Zapustili bodo vse, kar je temnega, in prestopili v svetlobo. Rešili se bodo Satanove oblasti in stopili v Božjo vladavino. Ker mi bodo začeli zaupati, jim bodo grehi odpuščeni. Tako bodo postali del mojega svetega ljudstva.«

¹⁹ Spoštovani kralj Agrípa! Moral sem upoštevati naročilo, ki mi ga je dal Bog v tem videnju.

²⁰ Zato sem vsem ljudem začel razglašati, naj spremenijo svoje življenje in se vrnejo k Bogu ter s svojimi dejanji pokažejo, da so se res spremenili. S tem razglasom sem začel v Damasku, nadaljeval v Jeruzalemu in po vsej Judeji, nato pa sem šel tudi k poganskim narodom.

²¹ To je razlog, zaradi katerega so me Judi v templju aretirali in me hoteli usmrtiti.

²² Toda Bog mi pomaga in mi daje moč vse do danes. Zato ne odstopam, ampak vsem ljudem, pomembnim in nepomembnim, kot priča razglašam Mesija Jezusa. Kar govorim, ni nič drugega kot to, kar so napovedovali Mojzes in preroki:

²³ obljubljeni Mesija bo umrl mučne smrti in se kot prvi vrnil nazaj v življenje. Novico o njem bodo razglasili med judovskim ljudstvom in poganskimi narodi – to bo kakor rešilna luč, ki zasveti v temi.

²⁴ »Pavel, vi ste čisto zblazneli!« je nenadoma zavpil Fest. »Preveč ste študirali, zato se vam je zmešalo.«

²⁵ »Oprostite, spoštovani gospod guverner,« je odgovoril Pavel, »ne, ni se mi zmešalo. Reči, o katerih govorim, so se res zgodile in so smiselne.

²⁶ Spoštovani kralj je s to zadevo seznanjen, zato z njim govorim tako odkrito. Prepričan sem namreč, da je za te stvari že zvedel, saj so se dogajale javno, ne kje naskrivaj.«

²⁷ Nato se je Pavel obrnil h kralju: »Nadvse spoštovani kralj Agrípa, ali verjamete prerokom? Vem, da jim verjamete.«

²⁸ »Počasi, počasi,« se je namuznil kralj. »Še malenkost, pa me boste prepričali in bom celo jaz postal kristjan.«

²⁹ »Molim, da bi se to tudi zgodilo,« mu je odvrnil Pavel. »Še malo ali še veliko – želim si, da bi čisto vsi, ki me danes poslušate, postali to, kar sem jaz. Samo brez tehle jetniških verig.«

³⁰ Tedaj so razpravo zaključili. Kralj, guverner, Bereníka in ostali, ki so zasedali z njimi,

³¹ so se umaknili na samo, da bi se pogovorili o zadevi. »Ta človek ni naredil nič takega,« so menili, »da bi ga bilo treba kaznovati s smrtjo ali z zaporom.«

³² »Če se ne bi skliceval na cesarja,« je kralj rekel guvernerju, »bi ga dejansko lahko izpustili.«