Djánje 22 - Življenje z Jezusom

¹ Dragi rojaki, spoštovani voditelji – prosim, prisluhnite mi! Naj vam pojasnim, kaj se je zgodilo.

² (Ko so slišali, da govori v njihovem domačem jeziku, so ljudje še bolj potihnili.)

³ Jud sem. Rodil sem se v Tarzu v provinci Kilíkiji, odraščal pa sem tukaj, v Jeruzalemu, kjer sem si tudi pridobil izobrazbo. Moj učitelj je bil Gamáliel. Ta me je naučil živeti natančno po vseh zakonih, ki smo jih dobili od naših prednikov. Prav tako strastno sem se zavzemal za Božjo čast, kot se vi danes!

⁴ Tako imenovano »Jezusovo pot« sem hotel zatreti do konca. Njene pripadnike, tako moške kot ženske, sem dajal aretirati in jih pošiljal v zapor. Nekateri od njih so tudi umrli.

⁵ Glavni duhovnik in člani voditeljskega zbora lahko to potrdijo. Od njih sem namreč dobil priporočilna pisma za Jude v Damasku. Tja sem se napotil, da bi aretiral tudi tamkajšnje kristjane in jih dal prisilno privesti v Jeruzalem, kjer naj bi bili kaznovani.

⁶ Na poti tja, ko sem bil že blizu Damaska, okrog poldne, pa se mi je zgodilo tole. Okoli mene se je nenadoma zabliskala močna svetloba z neba.

⁷ Padel sem na tla. »Savel! Savel!« mi je spregovoril neki glas. »Kaj me zatiraš?«

⁸ »Kdo ste, Gospod?« sem odvrnil. »Jaz sem Jezus iz Nazareta,« mi je odgovoril. »Jaz sem tisti, ki ga ti zatiraš.«

⁹ Ljudje, ki so me spremljali, so videli svetlobo, njega, ki je govoril z mano, pa niso slišali.

¹⁰ »Gospod,« sem vprašal, »kaj naj zdaj storim?« »Vstani in pojdi v Damask,« mi je odgovoril. »Tam ti bo nekdo povedal, kaj vse ti naroča Bog.«

¹¹ Od bleska tiste svetlobe sem oslepel. V mesto so me pripeljali tako, da me je eden od spremljevalcev držal za roko.

¹² V Damasku je živel neki Hananíja. Ta je med vsemi tamkajšnjimi Judi užival ugled človeka, ki je predan Bogu in ki spoštuje Mojzesove zakone.

¹³ Prišel me je obiskat. »Dragi Savel, naj se ti povrne vid!« je rekel in takoj sem ga lahko videl.

¹⁴ »Bog, ki so ga častili naši predniki, ti je dal posebno poslanstvo,« je nadaljeval. »Izbral te je, da spoznaš njegove načrte. Dal ti je, da si videl njega, ki vedno dela prav – osebno je spregovoril s tabo.

¹⁵ Bog hoče, da ga zastopaš: vsem ljudem boš kot priča razglašal to, kar si videl in slišal.

¹⁶ No, kaj še čakaš? Daj se krstiti! Kliči Jezusovo ime in s tem priznaj, da mu pripadaš. Tako boš rešen svojih grehov.«

¹⁷ Potem sem se vrnil v Jeruzalem. Ko sem šel v tempelj molit, sem imel videnje:

¹⁸ pred mano je stal Jezus. »Hitro, hitro! Odpravi se iz Jeruzalema,« mi je rekel. »Tukaj ljudje ne bodo verjeli, kar jim boš povedal o meni.«

¹⁹ »O naš Vladar, pa ravno oni bi mi morali verjeti,« sem odgovoril. »Saj vendar dobro vejo, kaj sem delal prej po sinagogah: tvoje pripadnike sem dajal aretirati in bičati.

²⁰ Zraven sem bil tudi pri nasilni smrti Štefana, ki te je pogumno zastopal in govoril o tebi. Popolnoma sem se strinjal z njegovim kamenjanjem. Celo sodeloval sem s tistimi, ki so ga ubili, saj sem medtem pazil na njihova oblačila.«

²¹ »Ne!« mi je odvrnil Jezus. »Pojdi od tod, kajti poslal te bom na pot in boš moj odposlanec daleč stran med poganskimi ljudstvi.«

²² Do tu so ljudje Pavla poslušali, zdaj pa jim je prekipelo. »Ubijte ga! Spravite ga s sveta!« so začeli kričati na vse grlo. »Takšni si ne zaslužijo, da živijo!«

²³ Množica je čisto podivjala. Vreščali so, ogorčeno opletali naokrog s svojimi oblačili in metali prah v zrak.

²⁴ Rimski poveljnik je ukazal, naj Pavla odvedejo v vojašnico. Obenem je tudi naročil, naj se izvede običajni postopek zaslišanja: naj ga prebičajo, da bo priznal, zakaj so judovske množice tako besne nanj.

²⁵ Ko so vojaki že privezovali Pavla, da bi ga bičali, je ta nagovoril oficirja, ki nadziral izvršitev povelja. »Ali res smete bičati rimskega državljana?« je vprašal. »In še sploh, če njegova krivda ni dokazana?«

²⁶ Oficir je brž stekel k poveljniku. »Ali veste, kaj ste ukazali?« je rekel. »Ta človek je rimski državljan.«

²⁷ Poveljnik je osebno odšel k Pavlu in ga vprašal: »Prosim, povejte mi, ste res rimski državljan?« »Seveda sem,« je odgovoril Pavel.

²⁸ »Kako to?« se je čudil poveljnik. »Jaz sem moral za to pravico plačati ogromno vsoto.« »Meni pa je ni bilo treba kupiti,« mu je odgovoril Pavel, »rimski državljan sem že od rojstva.«

²⁹ Vojaki, ki naj bi ga zaslišali, so se takoj umaknili. Pa tudi poveljnika je postalo strah, saj je dojel, da je dal javno vkleniti rimskega državljana.

³⁰ Naslednji dan si je hotel poveljnik glede Pavla priti na jasno, česa ga Judi obtožujejo. Odredil je, naj se sestane judovski véliki zbor, skupaj z glavnimi duhovniki. Potem je Pavla izpustil iz pripora in ga pripeljal tja, na soočenje z njimi.