Jeremija 8 - Slovenski standardni prevod

¹ Tisti čas, govori Gospod, bodo izgrebli kosti Judovih kraljev, kosti njegovih knezov, kosti duhovnikov, kosti prerokov in kosti jeruzalemskih prebivalcev iz njihovih grobov

² ter jih razmetali pred sonce, luno in vso nebesno vojsko, katere so ljubili, jim služili, za katerimi so hodili, katere so spraševali za svet in jih molili; ne bodo jih zbirali ne pokopavali, za gnoj bodo na površju zemlje.

³ Tedaj bo vsemu ostanku, ki preostane od tega hudobnega rodu, na vseh krajih, kamor jih zavržem, smrt ljubša kot življenje, govori Gospod nad vojskami.

Trma brez primere

⁴ Reci jim: Tako govori Gospod: Ali ne vstane, kdor pade? Ali se ne vrne, kdor zablodi?

⁵ Zakaj pa to ljudstvo, Jeruzalem, vztraja v svojem odpadu? Trdno se držé slepila in se nočejo vrniti.

⁶ Pazim in poslušam: govorijo, kar ni prav; nihče se ne kesa svoje hudobije, da bi rekel: »Kaj sem storil!« Vsak se v svojem teku obrača proč kakor konj, ki podivja v bitki.

⁷ Celo štorklja pod nebom pozna svoj čas, grlica, lastovka in žerjav se pri prihodu drže svojega časa: moje ljudstvo pa ne pozna Gospodove postave.

Pokvarjeni duhovniki in preroki

⁸ Kako morete reči: »Modri smo. Gospodova postava je pri nas!« Že! A glej, lažnivo pisalo pisarjev je iz nje naredilo laž.

⁹ Modri bodo osramočeni, prestrašeni in ujeti. Glej, Gospodovo besedo so zavrgli. Kakšno modrost še imajo?

¹⁰ Zato bom dal njihove žene drugim, njihove njive zavojevalcem. Kajti vsi od najmanjšega do največjega se pehajo za dobičkom. Varajo vsi, od preroka do duhovnika.

¹¹ Zlom hčere mojega ljudstva hočejo ozdraviti na lahko, s tem da govorijo: »Mir, mir«, ko vendar ni miru.

¹² Mar se sramujejo, ker so počenjali gnusobo? Ne, sploh se ne sramujejo, ne znajo zardeti. Zato bodo padli s tistimi, ki padajo, se spotaknili ob času njih kaznovanja, govori Gospod.

¹³ Če odločno sežem po njih, govori Gospod, ni grozdja na trti ne smokev na figovcu, še listje je ovenelo: zato jih izročim takim, ki jih bodo znali ukloniti!

Nove grožnje

¹⁴ Čemu posedamo tu? Zberite se in pojdimo v utrjena mesta, naj tam končamo! Kajti Gospod, naš Bog, hoče naš konec, daje nam piti zastrupljeno vodo, ker smo grešili zoper Gospoda.

¹⁵ Upali smo na mir, pa ni nič dobrega, na čas ozdravljenja, pa glej, strah.

¹⁶ Od Dana se sliši prhanje njegovih konj, od rezgetanja njegovih žrebcev se trese vsa dežela. Prihajajo žret deželo in kar jo napolnjuje, mesta z njihovimi prebivalci.

¹⁷ Glejte, pošiljam na vas kače strupenjače, proti katerim ni nobenega zarotila, da vas opikajo, govori Gospod.

Preroka boli narodova nesreča

¹⁸ Veselje je šlo, žalost me navdaja, moje srce je potrto.

¹⁹ Čuj, hči mojega ljudstva kliče na pomoč iz daljne dežele: »Ali ni več Gospoda na Sionu, ni več tam njegovega Kralja?« – »Zakaj so me jezili z izrezanimi podobami, s tujimi praznimi maliki?« –

²⁰ »Minila je žetev, poletje je mimo, mi pa še nismo rešeni!«

²¹ Ker se je zlomila hči mojega ljudstva, sem se tudi jaz zlomil, medlim, groza me prevzema.

²² Ali ni več balzama v Gileádu, ni tam nobenega zdravnika? Zakaj se ne zaceli rana hčeri mojega ljudstva?

²³ O, da bi moja glava bila voda in moje oko studenec solza, da bi lahko jokal dan in noč nad pobitimi hčere mojega ljudstva!