Izaija 57 - Slovenski standardni prevod

¹ Pravični izgine, pa si nihče ne vzame k srcu, zvesti ljudje so pobrani, pa nihče ne razume; da, pred hudobijo je pobran pravični.

² Naj pride mir, na svojih ležiščih naj počivajo tisti, ki hodijo pošteno.

Bog grozi malikovalcem

³ Vi pa stopite sèm, sinovi čarovnice, zarod, ki prešuštvuješ in se vlačugaš!

⁴ Iz koga se norčujete, proti komu se širokoustite in iztezate svoj jezik? Mar niste otroci pregrehe, zarod prevare?

⁵ Vi, ki se razvnemate med hrasti, pod vsakim zelenim drevesom, ki žrtvujete otroke po dolinah v skalnatih prepadih?

⁶ Med zglajenimi kamni v strugi je tvoj delež, ti, ti so tvoj žreb, tudi njim si izlivala pitno daritev, darovala jedilno daritev. Mar naj bom potolažen s tem?

⁷ Na visoki in vzvišeni gori si postavljala svoje ležišče, tudi tja si se vzpenjala, da bi darovala klavno daritev.

⁸ Za vrati in za podboji si postavljala svoje znamenje, da, stran od mene si se razgaljala in vzpenjala, razširjala si svoje ležišče in si izgovarjala od njih plačilo, ljubila si njihovo ležišče, zrla v njihovo nagoto.

⁹ K Molohu si hodila z oljem in množila svoja mazila, pošiljala si daleč svoje sle in se poniževala do podzemlja.

¹⁰ Utrudila si se zaradi številnih poti, vendar nisi rekla: »Zaman je!« Našla si življenjsko moč, zato nisi opešala.

¹¹ Koga si se plašila in bala, da si varala in se mene nisi spominjala, ne si vzela k srcu? Mar jaz nisem molčal in mižal in se mene nisi bala?

¹² Jaz bom oznanil tvojo pravičnost in tvoja dejanja ti ne bodo pomagala.

¹³ Ko boš vpila, naj te reši kopica tvojih malikov, jih bo vse odnesel veter, sapa jih bo vzela, kdor pa se k meni zateka, bo podedoval deželo in dobil v last mojo sveto goro.

Bog tolaži svoje ljudstvo

¹⁴ Rekli bodo: Nasipajte, nasipajte, zravnajte pot, odstranite ovire s poti za moje ljudstvo!

¹⁵ Kajti tako govori Visoki in Vzvišeni, ki večno prebiva in je njegovo ime sveto: Na višavi in v svetišču prebivam, sem pa hkrati pri potrtem in ponižnem v duhu, da poživljam duha ponižnim, da poživljam srce potrtim.

¹⁶ Kajti ne pravdam se na veke in ne srdim se za vselej, sicer bi opešal duh pred mano in duše, ki sem jih naredil.

¹⁷ Zaradi njegovega pohlepa po dobičku sem se jezil, ga udarjal, se skrival in se jezil, on pa je hodil uporno po poti svojega srca.

¹⁸ Videl sem njegove poti, pa ga bom ozdravil in vodil, pomiril in potolažil bom njega in njegove žalujoče.

¹⁹ Ustvaril bom sad ustnic: »Mir, mir daljnemu in bližnjemu,« govori Gospod, »ozdravil ga bom.«

²⁰ Krivičniki pa so kakor razburkano morje, ki se ne more umiriti, in njegovi valovi burkajo glen in blato.

²¹ »Ni miru,« govori moj Bog, »za krivičnike.«