Sv. Janez 5 - Prekmurska NZ & Psalmi (1928)

V. TÁL. I. Od 38 lêt betéžnoga 1–16. II. Od Kristuša, kâ je v Sobotto vráčo, zagovárjanja 17–47. I.

¹ Po eti dnévi je bio svétek Židovski, i gori je šô Jezuš v Jerušálem.

² Je pa vu Jerušálemi pri ovči vrátaj jezera, štera se velí Židovski Betešda, i pét trnácov má.

³ Vu tistih je ležalo veliko vnožina betezníkov, slepcov, plantavi, i sühi čakajôči te vodé gíbanje.

⁴ Ár je angel pôleg vrêmena doli šô vu jezero i zmôto je njé vodô. Záto, kí je prvle notri šô po mêšanji te vodé, ozdravo je, kakšté beteg si je meo.

⁵ Bio je pa tam níki človek, kí je osentréseti lêt bio betežen.

⁶ Toga, gda bi vido Jezuš ležéčega, i spoznavši, kâ je že dugo betežen, erčé njemi: ščéš zdrav bidti?

⁷ Odgôvoro je pa te nemočen: Gospodne, človeka nemam, ka bi me, gda se voda zmôti, vu jezero vrgao, dokeč pa jas tá idem, drügi pred menom ide doli.

⁸ Velí njemi Jezuš: stani gori, vzemi postelo tvojo i hodi.

⁹ I preci je zdrav grátao te človek, i vzéo je postelo svojo, i hodo je. Bila je pa Sobotta vu onom dnévi.

¹⁰ Pravili so záto židovje tomi ozdrávlenomi: Sobotta je, nej ti je slobodno tá nesti postelo.

¹¹ Odgôvoro je pa njim: kí me je zdravoga včíno, on mi je erkao: vzemi postelo tvojo, i hodi.

¹² Pítali so ga záto: što je tisti človek, kí ti je erkao: vzemi postelo tvojo, i hodi?

¹³ Te zvráčeni je pa nej znao, što je. Ár se je Jezuš mekno med lüdstvo, štero je v tistom mesti bilô.

¹⁴ Po eti najšao ga je Jezuš vu cérkvi, i erčé njemi: ovo, ozdravo si, več ne grêši, naj se ti kâ hüšega ne zgodí.

¹⁵ Odíšao je te človek, i nazvêsto je Židovom, kâ je Jezuš tisti, kí ga je zdravoga včíno.

¹⁶ I záto so preganjali Jezuša Židovje, i ískali so ga bujti, kâ je eta včíno v Sobotto.

II.

¹⁷ Jezuš pa odgovori njim: Oča moj doséga mao dela, i jas delam.

¹⁸ Záto so ga ešče bole ískali Židovje bujti, kâ je nej samo Sobotto prelomo, nego i za lastivnoga Očo je pravo Bogá, sebé glíhnoga činéči Bôgi.

¹⁹ Záto je odgôvoro Jezuš, i erkao je njim: zaistino, zaistino velim vám, ne more Sin činiti od sébe nikaj, nego či kâ vídi Očo činéčega. Ár, štera on činí, tista i Sin rávno tak činí.

²⁰ Ár Oča lübi Siná, i vsa njemi káže, štera on činí; i vékša od eti pokáže njemi ešče dela, naj se vi čüdüjete.

²¹ Ár, liki Oča zbüdjáva mrtve, i oživáva, tak i Sin, koga ščé, oživí.

²² Ár Oča ne sôdi nikoga, nego je vso sodbo Síni dáo.

²³ Naj vsi poštüjo Siná, liki poštüjo Očo. Kí ne poštüje Siná, ne poštüje Očo, kí ga je poslao.

²⁴ Zaistino, zaistino velim vám: kâ, kí rêč mojo čüje, i verje onomi, kí je mené poslao, má žítek vekivečni, i vu sôdbo ne pride; nego je preišao z smrti vu žitek.

²⁵ Zaistino, zaistino velim vám: kâ pride vöra i zdaj je, gda ti mrtvi čüli bodo glás Siná Božega; i kí ga čüli bodo, živeli bodo.

²⁶ Ár, liki Oča má žítek vu sebi, tak je dáo i Síni, naj má žítek vu sebi.

²⁷ I dáo njemi je oblást i sôdbo činiti záto, kâ je Sin človeči.

²⁸ Ne čüdite se nad têm. Ár pride vöra, vu šteroj vsi, ki so vu grobáj, čüli bodo glás njegov.

²⁹ I vö bodo šli, ki so dobra činili, na žitka gori stánenjé, ki so pa hüda činili, na sôdbe gori stánenjé.

³⁰ Ne morem jas činiti od sébe nikaj. Kak čüjem, tak sôdim, i sôdba moja je pravična záto, kâ ne íščem mojo volo, nego volo Očé, kí me je poslao.

³¹ Či jas svedočim od méne, svedôstvo moje je nej ístinsko.

³² Drügi je, kí svedoči od méne; i znám, kâ je istinsko njegovo svedôstvo, štero svedoči od méne.

³³ Ví ste poslali k Ivani, i on je svedočo od ístine.

³⁴ Jas pa ne jemlém od človeka svedôstvo; nego tá právim, naj se vi zveličate.

³⁵ On je bio goréči i svetéči posvêt, ví ste se pa šteli li do vöre veseliti vu svetlosti njegovoj.

³⁶ Jas pa mám svedôstvo vékše od Ivana. Ár dela, štera mi je dáo Oča, naj je dokončam, dela, štera jas činím, svedočijo od méne, kâ me je Oča poslao.

³⁷ I, kí me je poslao, Oča, on je svedočo od méne. Niti glás njegov ste nej čüli nigdár, niti obráz njegov ste nej vidili.

³⁸ I rêč njegovo nemate obstojéčo vu sebi. Ár, šteroga je odposlao, tomi vi ne verjete.

³⁹ Zbrojávajte pisma, ár vi tak štimate, ka vu njih žitek vekivečni máte; i ona so, štera svedočijo od méne.

⁴⁰ I vi dönok neščete pridti k méni, naj žítek máte.

⁴¹ Díko od lüdi ne jemlèm.

⁴² Ali spoznao sem vás, kâ lübeznosti Bože nemate v sebi.

⁴³ Jas sem prišao vu imèni Očé mojega, i ne vzemete me gori. Či drügi príde vu svojem iméni, onoga gori vzemete.

⁴⁴ Kakda morete ví vervati, geto díko eden drügoga jemléte; i díko, štera je od samoga Bogá, ne íščete?

⁴⁵ Ne štímajte, kâ bi jas tôžo vás pri Oči. Je, kí vás tôži, Môšeš, vu kom se ví vüpate.

⁴⁶ Ár, da bi vervali Môšeši, vervali bi i meni, ár je od méne písao.

⁴⁷ Či pa njegovomi písmi ne verjete, kakda bi mojim rečam vervali?