Psalmi 109 - Prekmurska NZ & Psalmi (1928)

CIX. ŽOLTÁR. Proroküvanje od Judo, i židovov nevernosti prôti Kristuši.

1 Dávida Žoltár k naprêspêvanji.

¹ Dávida Žoltár k naprêspêvanji. Bôg, tí moja díka nemúči!

² Ár so neverna i jálna vüsta svoja prôti meni ôdprli: i gučíjo prôti meni z lažlivim jezikom.

³ Odürností rečí gučíjo nad méne povséd, i borijo se z menom brez zroka.

⁴ Za tô, kâ jas njé lübím, se protivíjo z menom; jas pa molim.

⁵ Oni mi povrnjávajo z hüdím za dobro, i odürjávanje za lübézen mojo.

⁶ Postavi nad njim nepobožnoga, i šatan naj stojí kre dêsne njegove.

⁷ Gda se bode sôdo, naj odhája kak hüdi, i molítev njegova bojdi grêh njemi.

⁸ Malo bojdi dnévov njegovi, i čést njegovo naj vzeme drügi.

⁹ Deca njegova naj bodo sirôte, i žena njegova vdovica.

¹⁰ I naj se potepajôč potêple deca njegova, ino se kutšári med opüsčenjem svojim.

¹¹ Naj posodník vse pod sébe potégne, ka on má; ino tühénci porobijo poištvo njegovo.

¹² Naj ga nede, kí bi njemi smilenost skázao; niti nede, kí bi se smilüvao nad sirôtami njegovimi.

¹³ Ostánki njegovi se naj vöstrêbijo: v drügom koleni se vö zbriši imé njíhovo.

¹⁴ Naj príde spômenek hüdôba očév njegovi pri Gospodni, i grêh materé njegove se naj doli nezbríše.

¹⁵ Naj bodo pred očmí Gospodna vsigdár, i on naj doli zbríše na zemli spômenek njíhov.

¹⁶ Záto, kâ se je nej spômeno činiti smilenosti; nego je preganjao človeka vbôgoga i siromáka; i tú žnoga vu srci, da bi ga vmôro.

¹⁷ I da je lübo prekléstvo, záto príde ono na njega; i nej je méo dopádnenjá vu blagoslovi, záto daleč ostáne od njega.

¹⁸ I oblêkao je prekléstvo, kak gvant svoj, i notri je šlo, kak voda v črêva njegova, i kak oli, v kôsti njegove.

¹⁹ Bojdi njemi, kak gvant, šteroga oblečé, i liki pojás, z šterim se vsákdén opašüje.

²⁰ Tákši nájem bojdi protivníkom mojim od Gospodna, i gučéčim hüda na düšo mojo.

²¹ Tí pa Gospodne, Gospodne, bojdi z menom za volo iména tvojega, ár je pokojéča milost tvoja. Oslôbodi me.

²² Ár sem jas vbôg ino siromák, i srce moje je oranjeno znôtra vu meni.

²³ Jas, kak sénca, gda lêhne tá odhájati morem; pregnan sem, liki kobilice.

²⁴ Kôlina moja drgečejo od posta, i moje têlo je lôše, i brez tüčave.

²⁵ Záto sem njim včinjen k špoti, gda me vídijo, kívajo z svojimi glavámi.

²⁶ Pomozi mi, o Gospodne, Bôg moj! zdrži me z milošče tvoje.

²⁷ Tak, da morejo spoznati, kâ je tvoja rôka tô, kâ si tí, Gospodne tô včíno.

²⁸ Či oni preklinjajo, tí blagoslávlaj; či na méne stánejo, naj se osramotíjo; da se radüje sluga tvoj.

²⁹ Naj bodo protívnici moji oblečeni z sramôtov; íno se odenejo z špotom, liki z plaščom.

³⁰ Díčo bodem Gospodna z vüstami mojimi jáko, i na srêdi vu vnožini ga bodem hválo.

³¹ Záto, kâ stojí kre dêsne tomi vbôgomi, da ga zdrží od oni, kí osodjávajo žítek njegov.