Žalostinke 1 - Ekumenska izdaja

Prvi spev Nesrečno mesto

¹ Kako opustošeno leži mesto, nekdaj polno ljudstva! Kakor vdova je postalo nekdaj velikan med narodi. Nekdaj kneginja nad pokrajinami je postala tlačanka.

² Bridko se joka ponoči, solze ji tekó po licih. Ni ga, ki bi jo tolažil izmed vseh njenih ljubih. Vsi njeni prijatelji so se ji izneverili, so ji postali sovražni.

³ Izselil se je Juda zaradi bede, zaradi trde tlake. Prebiva med narodi, ne najde pokoja. Vsi njegovi preganjalci ga napadajo sredi stiske.

⁴ Pota na Sion žalujejo, nihče ne pride na praznik. Opustošena so vsa njena vrata, njeni duhovniki vzdihujejo. Njene device so žalostne, sama je v bridkosti.

⁵ Njeni zatiralci se radujejo, njeni sovražniki so veseli; kajti Gospod jo je pahnil v žalost zaradi obilnosti njenih grehov. Njeni otročiči gredo v sužnost vpričo zatiralca.

⁶ Zginila je s sionske hčere vsa njena krasota. Kakor ovni so njeni knezi, ki ne najdejo paše. Vlačijo se onemogli pred preganjalcem.

Jeruzalem je hudo grešil

⁷ Jeruzalem se spominja v dneh svoje bede in nadloge vseh svojih dragocenosti, ki jih je imel od davnih dni, ko je njegovo ljudstvo padlo zatiralcu v roke in mu nihče ni pomagal. Zatiralci so ga videli, se smejali njegovi pogubi.

⁸ Jeruzalem je hudo grešil, zato je postal gnusoba. Zaničujejo ga vsi njegovi častilci, ker so videli njegovo nagoto. Sam pa vzdihuje in se nazaj obrača.

⁹ Nesnaga se drži njenih vlečk, ni pomislila na svoj konec. Zato se je globoko pogreznila; ni ji bilo tolažnika. »Poglej, Gospod, na mojo nadlogo, ker prevzetuje sovražnik!«

¹⁰ Svojo roko je stegnil zatiralec po vseh njenih dragocenostih; videti je morala, kako so vdrli v njeno svetišče narodi, katerim si prepovedal vstopiti v tvojo občino.

¹¹ Vse njeno ljudstvo vzdihuje in išče kruha. Svoje dragotine daje za jed, da se preživi. »Ozri se, Gospod, in glej, kako sem zaničevana!«

Jeruzalem se obtožuje

¹² O vi vsi, ki mimo greste po potu, poglejte in vidite, je li katera bolečina kakor moja bolečina, ki me je zadela, ko me je Gospod v bridkost pogreznil ob dnevu svoje srdite jeze.

¹³ Poslal je z višave ogenj v mojo notranjost in me pokoril. Razpel je mrežo mojim nogam, me pognal nazaj. Storil me je obupano, vedno hirajočo.

¹⁴ Teži me jarem mojih grehov, spleten z njegovo roko; položen na moj vrat mi je zlomil moč. Gospod me je izročil tem, ki jih ne morem obvladati.

¹⁵ Zavrgel je vse moje junake Gospod v moji sredini. Zbor je sklical zoper mene, da stre moje mladeniče. Gospod je tlačil tlačilnico device hčere Judove.

¹⁶ Zato se moram jokati, oko mi toči solze. Zakaj daleč je od mene tolažnik, ki bi me poživil. Zbegani so moji otroci, ker je prevladal sovražnik.

¹⁷ Sion steza svoje roke, nima tolažnika. Gospod je poklical zoper Jakoba njegove sovražnike naokrog. Jeruzalem je postal gnusoba pri njih.

Pravičnost božje sodbe

¹⁸ Gospod je pravičen, kajti kljubovala sem mu! Slišite vendar, vsa ljudstva, in poglejte mojo bolečino! Moje device in moji mladeniči so odšli v ujetništvo.

¹⁹ Klicala sem svoje ljube, pa so mi bili nezvesti. Moji duhovniki in moji starešini so umirali v mestu; iskali so si hrane, da bi se preživeli.

²⁰ Glej, Gospod, kako sem v stiski! Notranjost mi kipi, krčevito se mi stiska srce. Da, veliko je bilo moje kljubovanje! Zunaj razsaja meč, doma pa smrt.

²¹ Slišali so, kako vzdihujem: ni ga, ki bi me tolažil. Vsi moji sovražniki so slišali o moji nesreči, se veselili, da si to storil. Pošlji dan, ki si ga zagrozil, naj jih zadene kakor mene!

²² Naj pride predte vsa njih hudobija! Potem stori tudi njim, kakor si storil meni zaradi vseh mojih grehov! Kajti mnogo je mojih vzdihov in moje srce hira.