Sv. Marko 4 - Ekumenska izdaja

Prilika o sejalcu

¹ In ob morju je spet začel učiti. Pri njem se je zbrala zelo velika množica, tako da je moral stopiti v čoln in ostati na morju, vsa množica pa je bila kraj morja na suhem.

² Učil jih je mnogo rečí v prilikah in jim v svojem nauku govoril:

³ »Poslušajte! Glejte, sejalec je šel sejat.

⁴ In ko je sejal, je padlo nekaj semena poleg pota in priletele so ptice ter ga pozobale.

⁵ Drugo je padlo na kamnito zemljo, kjer ni imelo veliko prsti; hitro je pognalo, ker ni imelo globoke zemlje;

⁶ ko pa je vzšlo sonce, je uvenelo, in ker ni imelo korenine, je usahnilo.

⁷ Drugo je padlo med trnje, in trnje je zraslo in ga zadušilo, da ni obrodilo sadu.

⁸ In drugo je padlo na dobro zemljo, se razraslo in razvilo ter rodilo in doneslo trideseteren in šestdeseteren in stoteren sad.«

⁹ Nato je rekel: »Kdor ima ušesa za poslušanje, naj posluša.«

Zakaj v prilikah

¹⁰ Ko je bil na samem, so ga ti, ki so bili okoli njega z dvanajsterimi, vpraševali za prilike.

¹¹ In govoril jim je: »Vam je dana skrivnost božjega kraljestva, onim zunaj pa se daje vse v prilikah,

¹² da: z očmi gledajo, pa ne vidijo, in z ušesi poslušajo, pa ne razumejo, da bi se ne spreobrnili in bi jim ne bilo odpuščeno.«

Razlaga prilike o sejalcu

¹³ Nato jim reče: »Te prilike ne razumete? In kako boste razumeli vse prilike?

¹⁴ Sejalec seje besedo.

¹⁵ Ti, pri katerih je beseda vsejana poleg pota, so tisti, pri katerih se beseda seje, a ko jo slišijo, takoj pride satan in vzame vanje vsejano besedo.

¹⁶ In prav tako so ti, pri katerih je seme vsejano na kamnita tla, tisti, ki besedo, ko jo slišijo, takoj z veseljem sprejmejo,

¹⁷ a v sebi nimajo korenine, ampak so nestanovitni; ko pa potem zaradi besede nastane stiska ali preganjanje, se takoj pohujšajo.

¹⁸ Zopet drugi so ti, pri katerih je seme vsejano med trnje: to so tisti, ki besedo slišijo,

¹⁹ pa se jim prikradejo svetne skrbi in zapeljivost bogastva in želje po drugih rečeh ter besedo zadušé, da ostane brez sadu.

²⁰ In ti, ki so seme sprejeli v dobro zemljo, so tisti, ki besedo slišijo in sprejmejo ter obrodijo trideseteren in šestdeseteren in stoteren sad.«

Prilika o svetilki

²¹ In govoril jim je: »Mar se svetilka prinaša, da se postavi pod mernik ali pod posteljo, mar ne, da se postavi na svetilnik?

²² Zakaj nič ni skrito, kar bi ne postalo očito; in nič ni postalo skrito kakor zato, da pride na dan.

²³ Če ima kdo ušesa za poslušanje, naj posluša.«

Prilika o meri

²⁴ Dalje jim je govoril: »Glejte, kaj slišite! S kakršno mero merite, se vam bo odmerilo in še navrglo se vam bo.

²⁵ Zakaj kdor ima, se mu bo dalo; in kdor nima, se mu bo vzelo še to, kar ima.«

Prilika o rastočem žitu

²⁶ In govoril je: »Z božjim kraljestvom je kakor s človekom, ki je vrgel seme v zemljo:

²⁷ sam ponoči spi in podnevi bedí, seme pa poganja in raste in on sam ne ve, kako.

²⁸ Zemlja namreč poraja sama od sebe: najprej bilko, potem klas, nato polno žito v klasu.

²⁹ Kadar pa sad dovoli, pošlje takoj srp, ker je čas žetve.«

Prilika o gorčičnem zrnu

³⁰ In govoril je: »Čému naj primerjamo božje kraljestvo ali v kakšni priliki naj ga ponazorimo?

³¹ Kakor gorčično zrno je, ki je takrat, ko se vseje v zemljo, manjše od vseh semen na zemlji;

³² ko pa se vseje, raste in postane večje ko vsa zelišča in naredi velike veje, tako da morejo ptice neba prebivati v njegovi senci.«

Zaključek prilik

³³ In v mnogih takih prilikah jim je oznanjal nauk, kakor so ga mogli umevati.

³⁴ Brez prilike jim ni govoril, svojim učencem pa je vse posebej razlagal.

Jezus pomiri vihar na morju

³⁵ Ko se je tisti dan zvečerilo, jim je rekel: »Prepeljimo se na drugo stran!«

³⁶ In pustili so množico ter ga odpeljali s seboj v čolnu, kakor je bil; in še drugi čolni so bili z njim.

³⁷ In nastal je silen vihar in valovi so pljuskali v čoln, tako da je čoln že zalivalo.

³⁸ On pa je bil na krmi in je na vzglavnici spal. Zbudijo ga in mu rečejo: »Učenik, ti ni mar, da se utapljamo?«

³⁹ In vstal je, zapretil vetru in rekel morju: »Utihni, umíri se!« In veter je ponehal in nastala je velika tišina.

⁴⁰ In rekel jim je: »Kaj ste tako boječi? Kako da še nimate vere?«

⁴¹ In velik strah jih je prevzel in so govorili med seboj: »Kdo neki je ta, da sta mu pokorna veter in morje?«