Rimljanom 9 - Ekumenska izdaja

3. Položaj Izraelcev Izraelove posebne pravice

¹ Resnico govorim v Kristusu, ne lažem – to mi spričuje moja vest v Svetem Duhu –

² da sem v veliki žalosti in imam vedno bolečino v svojem srcu.

³ Želel bi namreč, da bi bil sam zavržen, ločen od Kristusa – za svoje brate, ki so moji rojaki po mesu;

⁴ oni so Izraelci, njihovo je sinovstvo in veličastvo in zaveze in postavodaja in božja služba in obljube;

⁵ njihovi so očaki in od njih je po telesu Kristus, ki je nad vsem, Bog, blagoslovljen na veke! Amen!

Bog ni nezvest

⁶ Ne, kakor da bi bila božja beseda ovržena. Zakaj niso vsi Izraelci, kateri so od Izraela.

⁷ Tudi, ker so Abrahamovi potomci, niso vsi otroci, ampak: »Po Izaku se ti bo imenovalo potomstvo«;

⁸ to je: Niso otroci božji, kateri so otroci po mesu, ampak za potomstvo se štejejo, kateri so otroci po obljubi.

⁹ Obljuba je namreč bila v tej besedi: »Ob tem času bom prišel in Sara bo imela sina.«

¹⁰ Pa ne samo to, ampak tudi Rebeka, ki je spočela od enega, našega očeta Izaka.

¹¹ Ko namreč sinova še nista bila rojena in nista storila še nič dobrega ali hudega, ji je – da bi ostal božji sklep po izvolitvi,

¹² ne zaradi del, ampak zaradi njega, ki kliče – bilo rečeno: »Starejši bo služil mlajšemu,«

¹³ kakor je pisano: »Jakoba sem ljubil, Ezava pa sovražil.«

Pri Bogu ni krivice

¹⁴ Kaj torej porečemo? Je mar krivica pri Bogu? Nikakor.

¹⁵ Zakaj Mojzesu pravi: »Milostljiv bom, komur hočem biti milostljiv, in usmilil se bom, kogar se hočem usmiliti.«

¹⁶ Torej ni na njem, ki hoče, tudi ne na tistem, ki teče, ampak na Bogu, ki se usmili.

¹⁷ Saj pravi pismo faraonu: »Prav zato sem te zbudil, da pokažem na tebi svojo moč in da se oznani moje ime po vsej zemlji.«

¹⁸ Usmili se torej, kogar se hoče, in kogar hoče, otrdi.

¹⁹ Porečeš mi torej: »Čemu potlej še graja? Kdo se je pa še uprl njegovi volji?«

²⁰ O človek, kdo si vendar ti, ki bi se prerekal z Bogom? Bo mar rekel izdelek tistemu, ki ga je izdelal: »Zakaj si me naredil tako?«

²¹ Ali nima lončar oblasti nad glino, da iz iste snovi napravi eno posodo, ki je v časti, in drugo, ki ni v časti?

²² Če je pa Bog, hoteč prikazati jezo in razodeti svojo mogočnost, prenašal z veliko potrpežljivostjo posode jeze, pripravljene za pogubo,

²³ da bi hkrati razodel bogastvo svoje slave nasproti posodam usmiljenja, ki jih je vnaprej pripravil za poveličanje?

²⁴ K tem je tudi nas poklical, ne samo izmed Judov, marveč tudi izmed poganov.

²⁵ Tako pravi tudi pri Ozeju: »Ljudstvo, ki ni moje, bom imenoval svoje ljudstvo, in njo, ki ni ljubljena, ljubljeno.

²⁶ In zgodilo se bo: Na kraju, kjer se jim je reklo: ‚Vi niste moje ljudstvo,‘ tam se bodo imenovali otroci živega Boga.«

²⁷ Izaija pa kliče o Izraelu: »Če bo število Izraelovih sinov kakor peska morja, se bo rešil le ostanek.

²⁸ Kajti besedo bo popolnoma in hitro spolnil Gospod na zemlji.«

²⁹ In kakor je napovedal Izaija: »Ko bi nam Gospod nad vojskami ne bil zapustil potomcev, bi bili postali kakor Sodoma in Gomori bi bili postali enaki.«

³⁰ Kaj torej porečemo? Pogani, ki si za pravičnost niso prizadevali, so pravičnost dosegli, pravičnost namreč, ki je iz vere;

³¹ Izrael pa, ki si je prizadeval za postavo pravičnosti, do postave ni dospel.

³² Zakaj ne? – Ker je ni iskal iz vere, ampak kakor da bi bila iz del. Spotaknili so se ob kamen spotike,

³³ kakor je pisano: »Glejte, polagam na Sionu kamen spotike in skalo pohujšanja; in kdor vanj veruje, ne bo osramočen.«