Oznanost 16 - Ekumenska izdaja

¹ In slišal sem iz svetišča močan glas, ki je govoril sedmim angelom: »Pojdite ter izlijte sedmero čaš božjega srda na zemljo!«

² Odšel je prvi ter izlil svojo čašo na zemljo; in nastalo je hudo in boleče uljé na ljudeh, ki so imeli znamenje zveri in so molili njeno podobo.

³ Drugi je izlil svojo čašo v morje; in postalo je kakor kri mrtveca in vsaka živa stvar je umrla v morju.

⁴ Tretji je izlil svojo čašo v reke in studence vodá; in postale so kri.

⁵ In slišal sem angela vodá govoriti: »Pravičen si, ki si in si bil, ti Sveti, ker si tako razsodil;

⁶ kajti kri svetnikov in prerokov so prelili in kri si jim dal piti; zaslužili so.«

⁷ In slišal sem oltar, ki je govoril: »Dà, Gospod, vsemogočni Bog, resnične in pravične so tvoje sodbe.«

⁸ Četrti je izlil svojo čašo na sonce; in dano mu je bilo žgati ljudi z ognjem.

⁹ In žgala je ljudi velika vročina in kleli so ime Boga, ki ima oblast nad temi šibami, in se niso spreobrnili, da bi mu dali čast.

¹⁰ Peti je izlil svojo čašo na prestol zveri; in otemnelo je njeno kraljestvo in grizli so si svoje jezike zaradi bolečin;

¹¹ in kleli so Boga v nebesih zaradi svojih bolečin in zaradi svojih uljes in se niso spreobrnili od svojih del.

¹² Šesti je izlil svojo čašo na veliko reko Evfrat; in posušila se je njegova voda, da se je pot pripravila kraljem od sončnega vzhoda.

¹³ In videl sem iz žrela zmajevega in iz gobca zveri in iz ust lažnega preroka prihajati tri nečiste duhove kakor žabe.

¹⁴ So namreč duhovi hudičev, ki delajo znamenja in ki gredo h kraljem vsega sveta, da bi jih zbrali na vojsko, na veliki dan Boga vsemogočnega. –

¹⁵ »Glej, pridem kakor tat; blagor mu, kdor čuje in hrani svoja oblačila, da ne bo hodil brez obleke in ne bodo gledali njegove sramote.« –

¹⁶ In zbral jih je na kraj, ki se imenuje po hebrejsko Harmagedon.

¹⁷ Sedmi je izlil svojo čašo po zraku; in močan glas je zadonel iz svetišča od prestola in je rekel: »Zgodilo se je.«

¹⁸ In nastali so bliski in bobnenje in gromi in nastal je velik potres, kakršnega ni bilo, odkar so ljudje na zemlji – tako silen, tako velik je bil potres.

¹⁹ In razpadlo je veliko mesto na tri dele in mesta nevernikov so se zrušila. Tako se je Bog spomnil vélikega Babilona, da mu je dal čašo vina svoje srdite jeze.

²⁰ In vsi otoki so izginili in gorá ni bilo najti.

²¹ In debela toča, talent težka, je padala z neba na ljudi. In ljudje so kleli Boga zaradi šibe s točo, ker je bila ta šiba silno velika.