Nehemija 9 - Ekumenska izdaja

Spokornostno bogoslužje

¹ Štiriindvajseti dan tega meseca so se Izraelovi sinovi postili in zbrali v raševnikih in s prahom na glavi.

² Ko se je Izraelov zarod ločil od vseh tujcev, so pristopili in priznali svoje grehe in hudobije svojih očetov.

³ Nato so vstali na svojem mestu in tri ure brali iz knjige postave Gospoda, svojega Boga; potem so se tri ure spovedovali in poklanjali Gospodu, svojemu Bogu.

⁴ Tedaj so stopili na oder levitov: Jozue, Bani, Kedmihel, Sebenija, Boni, Serebija, Bani in Kanani ter vpili z močnim glasom h Gospodu, svojemu Bogu.

⁵ In leviti Jozue, Kedmihel, Bani, Hasebnija, Serebija, Odaja, Sebenija in Fetahija so rekli: »Vstanite, hvalite Gospoda, svojega Boga, od vekov na veke! Hvali naj se tvoje veličastno ime, vzvišeno nad vso hvalo in slavo.«

⁶ »Ti, Gospod, si edini, ti si naredil nebo in nebes nebesa in vso njih vojsko, zemljo in vse, kar je na njej, morja in vse, kar je v njih. Vse to ti oživljaš in vojska nebeška te moli.

⁷ Ti, Gospod, si Bog, ki si izvolil Abrama, ga izpeljal iz Ura v Kaldeji in mu dal ime Abraham.

⁸ Našel si njegovo srce zvesto pred seboj ter sklenil z njim zavezo, da boš dal njegovemu zarodu deželo Kanaancev, Hetejcev, Amorejcev, Ferezejcev, Jebusejcev in Gergesejcev. In spolnil si svoje besede, ker si pravičen.

⁹ Videl si stisko naših očetov v Egiptu in slišal njihovo vpitje ob Rdečem morju.

¹⁰ Delal si znamenja in čudeže nad faraonom, vsemi njegovimi služabniki in vsem ljudstvom njegove dežele. Zakaj vedel si, da so prevzetno z njimi ravnali. In si si naredil ime, kakršno je še danes.

¹¹ Razdelil si morje pred njimi, da so šli sredi morja po suhem. Njih preganjalce pa si vrgel v globočino kakor kamen v silno vodovje.

¹² Vodil si jih v oblačnem stebru podnevi in v ognjenem stebru ponoči, da si jim razsvetljeval pot, po kateri naj bi hodili.

¹³ Stopil si na Sinajsko goro, z njimi iz nebes govoril ter jim dal pravične naredbe, resnične postave, dobre zakone in zapovedi.

¹⁴ Oznanil si jim svojo sveto soboto in jim dal po svojem služabniku Mojzesu zapovedi, zakone in postavo.

¹⁵ Kruh z neba si jim dal v njihovi lakoti in vodo iz skale si jim privabil v njihovi žeji. Velel si jim iti in vzeti v posest deželo, ki si jim jo s prisego obljubil dati.

¹⁶ Ti pa, naši očetje, so bili predrzni in trdovratni in niso poslušali tvojih zapovedi.

¹⁷ Niso hoteli poslušati in se niso spominjali tvojih čudežev, ki si jih delal med njimi. Postali so trdovratni in si postavili poglavarja, da bi se vrnili v svojo sužnost v Egiptu. Ti pa si Bog, ki rad odpušča, milostljiv in usmiljen, prizanesljiv in velik v milosti, ti jih nisi zapustil.

¹⁸ Tudi ko so si naredili ulito tele in rekli: ‚To je tvoj bog, ki te je izpeljal iz Egipta,‘ ter delali velika bogokletja,

¹⁹ jih vendar v svojem obilnem usmiljenju nisi zapustil v puščavi. Oblačni steber se ni umaknil izpred njih podnevi, da jih je vodil po potu, ne ognjeni steber ponoči, da jim je razsvetljeval pot, po kateri naj bi hodili.

²⁰ Svojega dobrega duha si jim dal, da bi jih spametoval. Svoje mane nisi kratil njih ustom in vode si jim dajal za njihovo žejo.

²¹ Štirideset let si jih preskrboval v puščavi, nič jim ni manjkalo. Oblačila jim niso razpadla in noge jim niso otekle.

²² Dal si jim kraljestva in ljudstva in jih razdelil po deležih. Dobili so v last Sehonovo deželo, deželo hesebonskega kralja, in deželo basanskega kralja Oga.

²³ Razmnožil si njih sinove kot zvezde na nebu in jih privedel v deželo, o kateri si dejal njihovim očetom, da pridejo vanjo in jo dobijo v last.

²⁴ In prišli so sinovi ter se polastili dežele. Ponižal si pred njimi prebivalce v deželi, Kanaance, in jim jih dal v roke, njih kralje in ljudstva v deželi, da so po mili volji z njimi ravnali.

²⁵ Zavzeli so utrjena mesta in rodovitno zemljo, dobili v last hiše, vsega dobrega polne, izkopane vodnjake, vinograde, oljnike in obilno sadnega drevja. Jedli so, se nasitili, se odebelili in se s tvojimi velikimi dobrotami naslajali.

²⁶ Toda postali so uporni, odstopili so od tebe in zavrgli tvojo postavo. Morili so tvoje preroke, ki so jih ostro svarili, da bi jih k tebi nazaj pripeljali, in so počenjali grozna bogokletja.

²⁷ Zato si jih izročil v roke njihovim zatiralcem, da so jih stiskali. Ko so potem v svoji stiski vpili k tebi, si jih z nebes uslišal. Po svojem velikem usmiljenju si jim dal rešitelje, ki so jih oteli iz rok njih zatiralcev.

²⁸ Komaj pa so imeli mir, so zopet delali hudo pred teboj. Zato si jih prepustil roki njihovih sovražnikov, da so gospodovali nad njimi. Ko so znova vpili k tebi, si jih z nebes uslišal in jih v svojem usmiljenju mnogokrat rešil.

²⁹ Resno si jih svaril, da bi jih nazaj privedel k svoji postavi. A so ostali prevzetni. Niso poslušali tvojih zapovedi, marveč so grešili zoper tvoje naredbe, po katerih ima življenje, kdor jih spolnjuje. Otresli so jarem s pleč, se zakrknili in odrekli poslušnost.

³⁰ Mnogo let si imel potrpljenje z njimi in jih s svojim duhom svaril po svojih prerokih, a niso poslušali. Zato si jih dal v roke tujim ljudstvom.

³¹ Toda v svojem velikem usmiljenju jih nisi uničil in ne zapustil, ker si milostljiv in usmiljen Bog.

³² Zdaj torej, naš Bog, ti veliki, mogočni in strašni Bog, ki ohranjaš zavezo in milost, ne preziraj vse te nadloge, ki je zadela nas, naše kralje, naše kneze, naše duhovnike, naše preroke, naše očete in vse tvoje ljudstvo od dni asirskih kraljev do danes.

³³ Ti si pravičen v vsem, kar je prišlo nad nas; zakaj ti si bil zvest, ali mi smo brezbožno ravnali.

³⁴ Tudi naši kralji, naši knezi, naši duhovniki in naši očetje niso spolnjevali tvoje postave in niso marali za tvoje zapovedi in tvoja svarila, ki si jim jih dajal.

³⁵ V svojem kraljestvu in ob tvojih obilnih dobrotah, ki si jim jih skazoval, in v prostrani in rodovitni deželi, ki si jim jo izročil, ti niso služili in se niso odvrnili od svojih hudobnih dejanj.

³⁶ Glej, sužnji smo danes; v deželi, ki si jo izročil našim očetom, da bi uživali njene sadove in njene dobrote, glej, v njej smo sužnji.

³⁷ Njeni obilni pridelki gredo kraljem, ki si jih zaradi naših grehov nad nami postavil. Ti razpolagajo po mili volji z našimi telesi in z našo živino; zato smo v veliki stiski.«