Jeremija 8 - Ekumenska izdaja

Grožnja z izgnanstvom

¹ Tisti čas, govori Gospod, bodo izgrebli kosti Judovih kraljev, kosti njegovih knezov, kosti duhovnikov, kosti prerokov in kosti jeruzalemskih prebivalcev iz njih grobov,

² in jih razmetali pod sonce, luno in vso nebeško vojsko, ki so jih ljubili, ki so jih častili, za katerimi so hodili, katere so vpraševali za svèt in jih molili; ne bodo jih zbirali ne pokopavali, za gnoj bodo po zemlji.

³ Tedaj bo vsemu ostanku, ki preostane od tega hudobnega rodu, na vseh krajih, kamor jih zavržem, smrt ljubša ko življenje, govori Gospod nad vojskami.

⁴ Reci jim: Tako govori Gospod: Kdor pade, ne vstane li zopet? Če kdo zablodi, ali se ne povrne nazaj?

⁵ Zakaj se to jeruzalemsko ljudstvo z nenehnimi odpadi odvrača? Zakaj se trdno držé laži in se nočejo povrniti?

⁶ Pazim in poslušam. Kar ni prav, govoré; nihče se ne kesa svoje hudobije, da bi rekel: »Kaj sem storil!« Vsi hité v svojem teku kakor konj, ki drvi v boj.

⁷ Celo štorklja pod nebom pozna svoj čas, golob, lastovka in žerjav se držé časa svojega prihoda. Moje ljudstvo pa ne pozna Gospodove pravice!

Pokvarjeni duhovniki in preroki

⁸ Kako morete reči: »Modri smo! Gospodova postava je pri nas!« Res! A laž je iz nje naredilo lažnivo pisalo pisarjev.

⁹ Modri bodo osramočeni, prestrašeni in ujeti. Glej, besedo Gospodovo so zavrgli. Kakšno modrost še imajo?

¹⁰ Zato dam njihove žene tujcem, njihove njive drugim posestnikom. Kajti od najmanjšega do največjega vsi mislijo na dobiček. Varajo vsi, od preroka do duhovnika.

¹¹ Rano mojega ljudstva hočejo ozdraviti, ko lahkomiselno zatrjujejo: »Mir, mir!« Ko vendar ni miru!

¹² Sramovali naj bi se, da so počenjali gnusobo! A se ne sramujejo, zardeti ne znajo. Zato padejo s padajočimi, se zgrudijo, ko jih kaznujem, govori Gospod.

¹³ Če hočem imeti pri njih trgatev, govori Gospod, ni grozdja na trti, ne smokev na figovcu; listje je ovenelo. In dam jih tem, ki pridejo nadnje.

¹⁴ »Čemu sedimo tiho? Zberite se! Pojdimo v utrjena mesta! Tam naj propademo! Zakaj Gospod, naš Bog, hoče naš propad. S strupeno vodo nas napaja, ker smo grešili zoper Gospoda.

¹⁵ Upamo na mir, a ne pride nič dobrega, in na čas ozdravljenja, a je le strah!

¹⁶ Od Dana se sliši prhanje njegovih konj, od rezgetanja njegovih žrebcev se trese vsa dežela. Prihajajo in žrejo deželo z njenimi pridelki, mesta z njihovimi prebivalci.«

¹⁷ Glejte, pošljem na vas strupene kače, zoper katere ne pomaga nobeno zarotilo, da vas opikajo, govori Gospod,

¹⁸ neozdravljivo. Žalost me obhaja, moje srce je bolno.

Prerokova bolečina

¹⁹ Le čuj! Vpitje hčere, mojega ljudstva, iz daljne dežele: »Ali Gospoda ni več na Sionu? Ni li njegovega kralja v njem?« »Zakaj so me dražili s svojimi podobami, s svojimi tujimi ničnimi maliki?«

²⁰ »Minila je žetev, minila jesen, a nam ni pomagano!«

²¹ Ker se je zgrudila hči, moje ljudstvo, sem se jaz zgrudil, žalosten sem, groza me obhaja.

²² Ali ni balzama v Galaadu? Ali ni nobenega zdravnika tam? Zakaj ni ozdravljenja za hčer, moje ljudstvo?

²³ Kdo spremeni mojo glavo v vodo in moje oko v studenec solzá, da bi jokal dan in noč nad pobitimi mojega ljudstva!