Jeremija 5 - Ekumenska izdaja

Vzroki sovražnikovega vpada

¹ Obhodite jeruzalemske ceste, glejte in poizvedujte, in iščite po njegovih trgih, ali najdete človeka, ki bi delal, kar je prav, ki bi se držal zvestobe: mu hočem odpustiti.

² Četudi govoré: »Kakor resnično Gospod živi,« vendar prisegajo po krivem.

³ Ali tvoje oči, Gospod, ne iščejo zvestobe? Tepel si jih, a jih ni bolelo; pokončaval si jih, a se branijo sprejeti nauk. Čelo si delajo trše od skale, nočejo se spreobrniti.

⁴ Mislil sem: »Morda so le ubogi ljudje, ti so nespametni; saj ne poznajo pota Gospodovega, pravice svojega Boga.

⁵ Pa pojdem k imenitnim in hočem z njimi govoriti; saj ti poznajo pot Gospodovo, pravico svojega Boga.« Toda prav ti so zlomili jarem, raztrgali vezi.

⁶ Zato jih udari lev iz gozda, jih podavi volk iz stepe, bo prežal panter pred njih mesti: kdor pojde iz njih, bo raztrgan. Kajti mnogoštevilne so njih hudobije, mnogovrstni njih odpadi.

⁷ Kako bi ti mogel odpustiti? Tvoji sinovi so me zapustili in prisegajo pri njih, ki niso Bog. Sklenil sem zavezo z njimi, pa so prešuštvovali, v hiši malikov so bili gostje.

⁸ Kakor tolsti, pohotni žrebci so, vsak rezgeče po ženi svojega bližnjega.

⁹ Mar jih zato ne bom kaznoval? govori Gospod. Ali naj se ne maščujem nad takim narodom?

¹⁰ Povzpnite se na njegovo pobočje in ga razdenite! (Vendar vsega ne pokončajte!) Posekajte njegove trte! Zakaj niso več Gospodove.

¹¹ Da, popolnoma nezvesti sta mi postali, hiša Izraelova in hiša Judova, govori Gospod.

¹² Tajé Gospoda in pravijo: »Njega ni. Ne pride nad nas nesreča. Meča in lakote ne okušamo.

¹³ In preroki so veter, prazen dih: besede Gospodove ni v njih. Naj se njim tako zgodi!«

¹⁴ Zato tako govori Gospod, Bog nad vojskami: Ker táko besedo govorite, glej, bom naredil iz svojih besed ogenj v tvojih ustih, in iz tega ljudstva les, ki ga bo ogenj pokončal.

¹⁵ Glej, pripeljem narod iz daljine nad vas, hiša Izraelova, govori Gospod. Nepremagljiv narod je, starodaven narod je, narod – ne znaš njegovega jezika, ne razumeš, kaj govori.

¹⁶ Njegov tul je odprt grob, vsi so junaki.

¹⁷ Použije ti žetev in kruh, použije ti sinove in hčere, použije ti drobnico in govedo, použije ti trto in smokvo. Razdene ti z mečem utrjena mesta, na katera se zanašaš.

Dva dodatka

¹⁸ Vendar vas tudi tiste dni – govori Gospod, popolnoma ne uničim.

¹⁹ Če pa vprašate: »Zakaj nam je Gospod, naš Bog, vse to storil?« jim reci: »Kakor ste mene zapustili in služili tujim bogovom v svoji deželi, tako boste služili tujcem v deželi, ki ni vaša.«

Opomin

²⁰ Oznanjujte to v hiši Jakobovi! Razglašajte v Judu;

²¹ poslušajte vendar to, ljudstvo nespametno in brez razuma, ki ima oči, pa ne vidi, ki ima ušesa, pa ne sliši!

²² Mene se nočete bati, govori Gospod, pred menoj se nočete tresti? Sipino sem postavil morju za mejo, kot večno ograjo, ki je ne prestopi. Četudi bučé valovi: nič ji ne morejo, četudi butajo ob obalo: ne pridejo čez.

²³ A to ljudstvo ima trmasto in uporno srce. Odpadli so in odšli.

²⁴ Pa ne pravijo v svojem srcu: »Bojmo se Gospoda, svojega Boga, ki daje dež, zgodnji in pozni dež ob pravem času; ki polja napaja, nam ohranjuje žetev!«

²⁵ Vaše hudobije vam to preprečujejo, vaši grehi vam odvračajo srečo.

Brezpravnost

²⁶ Da, hudobneži so v mojem ljudstvu, sključeni prežé ko ptičarji, zanke nastavljajo, ljudi lovijo.

²⁷ Kakor kletka, ki je polna ptičev, tako so njih hiše polne krivičnega blaga. Zato so postali mogočni in bogati.

²⁸ Debeli so in zamaščeni, njih hudobija presega vsako mero. Ne skrbijo za pravico, ne potegujejo se za pravdo sirote in ne prisojajo pravice ubogim.

²⁹ Ali naj ne kaznujem tega? govori Gospod. Ali naj se ne maščujem nad takim narodom?

³⁰ Strašne in grozne reči se godé v deželi:

³¹ preroki prerokujejo lažnivo, duhovniki delajo na svojo roko. In moje ljudstvo ima to rado! A kaj boste storili, ko pride konec?