Jeremija 2 - Ekumenska izdaja

Prva prerokovanja: Izraelovo odpadništvo

¹ Prišla mi je beseda Gospodova:

² Pojdi, kliči Jeruzalemu na ušesa! Tako govori Gospod: Spominjam se miline tvoje mladosti, ljubezni tvoje zaročne dobe, ko si hodil za menoj v puščavi, v deželi, kjer se ne seje.

³ Sveta posest je bil Izrael Gospodu, prvina njegovih pridelkov. Kdor je to jedel, je moral trpeti; nesreča ga je zadela, govori Gospod.

⁴ Poslušajte besedo Gospodovo, hiša Jakobova in vse rodovine hiše Izraelove!

⁵ Tako govori Gospod: Kaj so našli vaši očetje krivičnega na meni, da so odstopili od mene, da so šli za ničevimi maliki in postali sami ničevi?

⁶ Niso vprašali: »Kje je Gospod, ki nas je pripeljal iz egiptovske dežele, ki nas je vodil po puščavi, v deželi pustinje in nevarnih globeli, po deželi, pusti in mračni, po deželi, po kateri nihče ne hodi in kjer noben človek ne prebiva.«

⁷ Pripeljal sem vas v rodovitno deželo, da bi uživali njene sadove in njene dobrine. Vi pa ste prišli in oskrunili mojo deželo, in mojo dediščino spremenili v gnusobo.

⁸ Duhovniki niso vprašali: »Kje je Gospod?« Čuvarji postave me niso poznali in voditelji so odpadli od mene. Preroki so prerokovali v Baalovem imenu; za onemoglimi maliki so hodili.

⁹ Še zato vas obtožujem, govori Gospod, in otroke vaših otrok obtožujem.

¹⁰ Pojdite vendar na otoke Ketejcev in poglejte! Pošljite v Kedar in natančno poizvedujte, in poglejte, ali se je zgodilo kaj takega!

¹¹ Ali je zamenjal kateri narod svoje bogove? In ti sploh niso bogovi! A moje ljudstvo je zamenjalo svojega veličastnega Boga za onemogle malike.

¹² Osupnite nad tem, nebesa, in silno se zgrozite, govori Gospod.

¹³ Saj je dvojno hudobijo storilo moje ljudstvo: Mene, studenec žive vode, so zapustili, da si izkopljejo kapnice, razpokane vodnjake, ki ne morejo držati vode.

¹⁴ Je li Izrael hlapec ali v hiši rojen suženj? Zakaj je postal plen?

¹⁵ Nanj rjovejo levi, rjoveče se zaganjajo vanj. Njegovo deželo so spremenili v puščavo, njegova mesta so požgana, brez prebivalcev.

¹⁶ Tudi sinovi Memfa in Tafne se ti po glavi pasejo.

¹⁷ Ali se ti ni to zgodilo, ker si zapustil Gospoda, svojega Boga, v času, ko te je vodil po potu?

¹⁸ In zdaj, kaj hočeš s potom v Egipt? Da piješ vodo iz Nila? In kaj hočeš s potom v Asirijo? Da piješ vodo iz Evfrata?

¹⁹ Tvoja hudobija te tepe in tvoj odpad te kaznuje. Vedi torej in glej, kako hudo in bridko je, da si zapustil Gospoda svojega Boga, in da se me nisi bal, govori vsemogočni Gospod nad vojskami.

²⁰ Že davno je tega, kar si zlomil svoj jarem, svoje vezi raztrgal in dejal: »Ne maram ti služiti!« A na vsakem visokem griču, pod vsakim zelenim drevesom, si se sklanjal kot blodnica.

²¹ Jaz sem te zasadil kot plemenito trto, kot pravo rastlino. Kako si se vendar izprevrgel v sprijeno viničje?

²² Četudi bi se umival s sodo in bi si jemal premnogo luga: tvoja krivda ostane umazana pred mano, govori vsemogočni Gospod.

²³ Kako moreš reči: »Nisem se omadeževal, za Baali nisem hodil!« Glej na svoje početje v dolini, pomisli, kaj si storil! Hitra kamela, ki križa svoja lastna pota,

²⁴ divja oslica, vajena puščave, ki sapo lovi v divjem poželenju. Kdo zadrži njeno gonitev? Kdor koli jo poželi, se mu ni truditi, jo najde ob času njene gonitve.

²⁵ Varuj svojo nogo, da se ne zbosi, in svoje grlo, da se ne užeja! Ti pa praviš: »Nemogoče! Ne! Zakaj tujce ljubim in pojdem za njimi!«

²⁶ Kakor je tat, ki ga zalotijo, osramočen, tako bo osramočena hiša Izraelova, s svojimi kralji in svojimi knezi, s svojimi duhovniki in svojimi preroki,

²⁷ ki pravijo lesu: »Ti si moj oče!« in kamnu: »Ti si mi dal življenje!« Da, k meni obračajo hrbet in ne obraza. Ob času svoje nesreče pa kličejo: »Vstani, pridi nam pomagat!«

²⁸ A kje so tvoji bogovi, ki si si jih naredil? Naj vstanejo, če ti morejo pomagati ob času tvoje nesreče! Zakaj mnogoštevilni kakor tvoja mesta so tvoji bogovi, o Juda!

²⁹ Zakaj se pritožujete zoper mene? Saj ste se mi vsi izneverili, govori Gospod.

³⁰ Zaman sem tepel vaše otroke, nauka niste sprejeli: vaš meč je žrl vaše preroke kakor lev, ki davi.

³¹ O rod, kakšni ste, pazite na besedo Gospodovo! Ali sem postal puščava Izraelu, dežela strašne teme? Zakaj govori moje ljudstvo: »Osvobodili smo se, ne pridemo več k tebi?«

³² Mar pozabi devica svoj nakit, nevesta svoj pas? A moje ljudstvo me je pozabilo brez števila dni.

³³ Kako dobro si uravnaš svojo pot, da iščeš ljubezni! Zato si se tudi na hudobne reči navadil na svojih potih.

³⁴ Celo robu tvojih oblačil se drži kri nedolžnih ubožcev. Pri vlomu jih nisi zalotil. Pri vsem tem

³⁵ še trdiš: »Brez krivde sem. Saj se je njegova jeza obrnila od mene!« Zdaj te kličem na odgovor, ker trdiš: »Nisem grešil!«

³⁶ Zakaj se ti tako mudi, spremeniti svojo pot? Tudi od Egipta boš imel sramoto, kakor si imel sramoto od Asirije.

³⁷ Tudi od ondod pojdeš proč s svojimi rokami na glavi! Kajti Gospod zavrača te, na katere se zanašaš. Ne boš imel sreče z njimi.