5 Mojzes 9 - Ekumenska izdaja

Izpraševanje vesti

¹ »Poslušaj, Izrael! Zdaj pojdeš čez Jordan, da greš zavojevat narode, večje in mogočnejše od sebe, mesta, velika in do neba utrjena,

² veliko in visoko ljudstvo, Enakove sinove, ki jih poznaš in si o njih slišal: ‚Kdo more obstati pred Enakovimi sinovi?‘

³ Vedi torej danes, da pojde Gospod, tvoj Bog, pred teboj kot uničujoč ogenj; on jih bo pokončal in on ti jih podvrgel, da jih boš hitro spodil in ugonobil, kakor ti je Gospod obljubil!

⁴ Ko jih bo Gospod, tvoj Bog, pregnal izpred tebe, ne misli sam pri sebi: ‚Zaradi moje pravičnosti me je privedel Gospod, da prejmem to deželo v last!‘ Marveč zaradi njih hudobije bo Gospod te narode spodil izpred tebe.

⁵ Ne pojdeš zaradi svoje pravičnosti in zaradi poštenosti svojega srca, da prejmeš njih deželo v last, ampak zaradi njih hudobije bo Gospod, tvoj Bog, spodil te narode izpred tebe in da spolni besedo, ki jo je Gospod prisegel tvojim očetom, Abrahamu, Izaku in Jakobu.

⁶ Vedi torej, da ti Gospod, tvoj Bog, ne daje v last te lepe dežele zaradi tvoje pravičnosti; kajti ti si trdovratno ljudstvo!

⁷ Spominjaj se, ne pozabi, kako si razjezil Gospoda, svojega Boga, v puščavi! Od dneva, ko si izšel iz egiptovske dežele, do svojega prihoda v ta kraj ste se upirali Gospodu.

⁸ Tako ste na Horebu razjezili Gospoda in Gospod se je razsrdil nad vami ter vas hotel pokončati.

⁹ Šel sem na goro, da prejmem kamnitni tabli, tabli zaveze, ki jo je Gospod sklenil z vami, in sem ostal na gori štirideset dni in štirideset noči; nisem jedel kruha in ne pil vode.

¹⁰ Gospod mi je dal dve kamnitni tabli, popisani z božjim prstom, na katerih so bile vse besede, ki vam jih je Gospod govoril na gori iz ognja, ko ste bili zbrani.

¹¹ Ko je preteklo štirideset dni in štirideset noči, mi je dal Gospod dve kamnitni tabli, tabli zaveze.

¹² Potem mi je Gospod rekel: ‚Vstani, stopi hitro od tod dol! Kajti tvoje ljudstvo, ki si ga izpeljal iz Egipta, počenja hudobijo. Hitro so krenili s pota, ki sem jim ga zapovedal: naredili so si ulito podobo.‘

¹³ Nato mi je Gospod rekel: ‚Pogledal sem to ljudstvo, in glej, trdovratno ljudstvo je.

¹⁴ Pusti me, da jih pokončam in izbrišem njih ime izpod neba, iz tebe pa napravim narod, močnejši in številnejši od tega!‘

¹⁵ Tedaj sem se obrnil in šel z gore; gora je gorela v ognju, obe tabli zaveze pa sem imel v rokah.

¹⁶ Pogledal sem, in glej, grešili ste zoper Gospoda, svojega Boga, naredili ste si ulito tele; hitro ste krenili s pota, ki vam ga je Gospod zapovedal.

¹⁷ Tedaj sem zgrabil obe tabli in jih vrgel z obeh rok ter jih razbil pred vašimi očmi.

¹⁸ Potem sem padel pred Gospoda in molil kakor prvič; štirideset dni in štirideset noči nisem jedel kruha in ne pil vode zaradi vseh vaših grehov, s katerimi ste se pregrešili, ko ste delali, kar je hudo v Gospodovih očeh, tako da ste ga razdražili.

¹⁹ Kajti bal sem se jeze in togote, s katero se je jezil na vas, tako da vas je hotel pokončati. In Gospod me je uslišal tudi tokrat.

²⁰ Tudi nad Aronom se je Gospod tako silno razsrdil, da ga je hotel pokončati; prosil sem takrat tudi za Arona.

²¹ Vaš greh pa, ki ste ga naredili, tele, sem vzel, ga sežgal v ognju, ga raztolkel in popolnoma zmlel v droben prah ter vrgel ta prah v potok, ki teče z gore.

²² Tudi v Taberi, v Masi in v Kibrottaavi ste Gospoda jezili.

²³ In ko vas je Gospod poslal iz Kadesbarn z naročilom: ‚Pojdite in prejmite v last deželo, ki vam jo dajem!‘ ste se uprli povelju Gospoda, svojega Boga, ter mu niste verovali in ne poslušali njegovega glasu.

²⁴ Uporni ste bili nasproti Gospodu, odkar vas poznam.

²⁵ Padel sem torej pred Gospoda in molil štirideset dni in štirideset noči, ki sem jih prebil v molitvi, ker je Gospod grozil, da vas bo pokončal.

²⁶ Prosil sem Gospoda in govoril: ‚Gospod Jahve, ne uničuj svojega ljudstva in svoje dediščine, ki si jih rešil s svojo veličino in jih izpeljal iz Egipta z močno roko!

²⁷ Spomni se svojih služabnikov, Abrahama, Izaka in Jakoba! Ne oziraj se na trdovratnost tega ljudstva, na njegovo hudobijo in na njegovo pregreho,

²⁸ da se ne bo govorilo v deželi, od koder si nas izpeljal: ‚Ker jih Gospod ni mogel pripeljati v deželo, ki jim jo je obljubil, in ker jih je sovražil, zato jih je izpeljal, da bi jih pomoril v puščavi!‘

²⁹ Saj so tvoje ljudstvo in tvoja dediščina, ki si jih izpeljal s svojo veliko močjo in s svojim stegnjenim laktom.‘«