2 Mojzes 15 - Ekumenska izdaja

Slavospev za rešitev

¹ Tedaj je pel Mojzes in Izraelovi sinovi Gospodu tole pesem. Peli so: »Pel bom Gospodu, ker je prevzvišen; konja z vodnikom je pahnil v morje.

² Gospod je moja moč in moja pesem, ker mi je bil rešitelj. To je moj Bog, zato ga bom slavil, Bog mojega očeta, zato ga bom veličal.

³ Gospod je bojník, ime mu je Jahve.

⁴ Faraonove vozove in njegovo vojsko je pahnil v morje; cvet njegovih borcev je utonil v Rdečem morju.

⁵ Zagrnili so jih valovi; šli so v globočino kakor kamen.

⁶ Tvoja desnica, Gospod, se je poveličala z močjo, tvoja desnica, Gospod, je strla sovraga.

⁷ S polnostjo svojega veličastva si porazil svoje nasprotnike! Izpustil si svojo jezo: požrla jih je kot strnišče.

⁸ Z dihom tvojih nosnic so se nakopičile vode; kakor jez je stalo valovje, strdili so se valovi sredi morja.

⁹ Sovrag je dejal: ‚Pojdem za njimi, jih dohitim, razdelim plen; nasitila se jih bo moja duša; izderem svoj meč; moja roka jih uniči.‘

¹⁰ Pihnil si s svojim dihom in zagrnilo jih je morje; pogreznili so se kot svinec v silnem vodovju.

¹¹ Kdo je kakor ti, Gospod, med bogovi? Kdo je kakor ti, veličastni v svetosti, strašen v slavnih delih, čudodelnik?

¹² Stegnil si desnico in zemlja jih je požrla.

¹³ Vodil si v svoji milosti ljudstvo, ki si ga rešil; peljal s svojo močjo k svojemu svetemu prebivališču.

¹⁴ Narodi so slišali in vztrepetali; strah je prevzel filistejske prebivalce.

¹⁵ Tedaj so se prestrašili edomski knezi; strah je spreletel moabske junake; srce je upadlo vsem kanaanskim prebivalcem.

¹⁶ Strah in groza jih navda; zaradi tvoje mogočne roke odrevené kakor kamen, dokler tvoje ljudstvo, Gospod, ne prejde mimo, dokler ne prejde mimo ljudstvo, ki si ga pridobil.

¹⁷ Popelješ jih in zasadiš jih v pogorju svoje lastnine, na kraju, ki si ga, Gospod, pripravil za svoje prebivališče, v svetišču, Gospod, ki so ga tvoje roke ustanovile.

¹⁸ Gospod kraljuje na veke in vedno!«

¹⁹ Ko so namreč prišli faraonovi konji z njegovimi vozmi in konjeniki v morje, je Gospod nad njimi zagrnil vodo morja, medtem ko so Izraelovi sinovi odšli po suhem sredi morja.

²⁰ Tedaj je vzela Aronova sestra, prerokinja Marija, bobnico v roko in vse žene so se ji pridružile z bobnicami in plesi.

²¹ In Marija jim je odpevala: »Pojte Gospodu, ker je prevzvišen; konja z vodnikom je pahnil v morje.«

II. Pot k Sinaju Prva postaja: Mara

²² Tedaj je Mojzes vzdignil Izraela od Rdečega morja in odšli so v puščavo Sur; hodili so tri dni po puščavi in niso našli vode.

²³ Potem so prišli v Maro, pa niso mogli piti vode, ker je bila grenka; zato se je kraj imenoval Mara.

²⁴ Ljudstvo pa je godrnjalo zoper Mojzesa: »Kaj bomo pili?«

²⁵ In vpil je h Gospodu in Gospod mu je pokazal les; ko ga je vrgel v vodo, je voda postala sladka. Tam mu je dal postavo in pravo in tam ga je preskušal.

²⁶ Rekel je: »Ako boš res poslušal glas Gospoda, svojega Boga, in delal, kar je prav v njegovih očeh, in se pokoril njegovim zapovedim in spolnjeval vse njegove zakone, ti ne naložim nobene izmed bolečin, ki sem jih naložil Egiptu; kajti jaz, Gospod, sem tvoj zdravnik.«

²⁷ Nato so prišli v Elim, kjer je bilo dvanajst studencev in sedemdeset palm; tam so šotorili ob vodi.