1 Samuel 1 - Ekumenska izdaja

I. Samuel Samuelovo rojstvo

¹ Bil je mož iz Ramataimsofima, z Efraimskega pogorja – ime mu je bilo Elkana – Efraimovec, sin Jerohama, sinu Eliuja, sinu Tohuja, sinu Sufa.

² Imel je dve ženi; eni je bilo ime Ana, drugi pa Fenena; Fenena je imela otroke, Ana pa ni imela otrok.

³ Mož je hodil leto za letom iz svojega mesta molit in darovat Gospodu nad vojskami v Silu. Dva Helijeva sinova, Ofni in Finees, sta bila ondi Gospodova duhovnika.

⁴ Nekega dne je Elkana opravljal daritev. – Imel je navado, da je dajal deleže svoji ženi Feneni in vsem njenim sinovom in hčeram.

⁵ Ani pa je dajal samo po en delež, dasi je Ano bolj ljubil; Gospod ji namreč ni dal otrok.

⁶ Poleg tega jo je še žalila njena tekmica in jo jezila, ker ji Gospod ni dal otrok.

⁷ Tako se je godilo leto za letom. Kadar koli je prišla k hiši Gospodovi, jo je tako žalila, da je jokala in ni nič jedla.

⁸ Njen mož Elkana jo je tolažil: »Ana, zakaj jokaš? Zakaj ne ješ? Zakaj je žalostno tvoje srce? Ali ti jaz nisem boljši kot deset sinov?«

⁹ Ko so se nekoč v Silu najedli in napili, je vstala Ana. Duhovnik Heli je ravno sedel na stolu pri podboju Gospodovega svetišča.

¹⁰ Z bridkostjo v duši je molila h Gospodu in silno jokala.

¹¹ Naredila je obljubo in rekla: »O Gospod nad vojskami! Ako se milo ozreš na nadlogo svoje dekle in se me spomniš ter ne pozabiš svoje dekle, pa daš svoji dekli sina, ga bom dala Gospodu za vse dni njegovega življenja in britev naj ne pride nad njegovo glavo.«

¹² In ko je dolgo molila pred Gospodom, je Heli pazil na njena usta.

¹³ Ana je namreč govorila v svojem srcu, le njene ustnice so se gibale, njenega glasu pa ni bilo slišati; zato je Heli mislil, da je pijana.

¹⁴ Heli ji je torej rekel: »Doklej boš pijana? Strezni se od svojega vina!«

¹⁵ Ana je odvrnila: »Ne, moj gospod; nesrečna žena sem; vina in opojne pijače nisem pila, temveč svoje srce sem izlila pred Gospodom.

¹⁶ Nikar ne imej svoje dekle za hudobno žensko! Kajti zaradi svoje prevelike žalosti in bridkosti sem doslej govorila.«

¹⁷ Heli je odgovoril: »Pojdi v miru! Izraelov Bog naj ti izpolni prošnjo, s katero si se nanj obrnila.«

¹⁸ Rekla je: »Naj najde tvoja dekla milost pred tvojimi očmi!« In žena je šla svojo pot. Jedla je in ni bila več potrta.

¹⁹ Zjutraj so zgodaj vstali in molili pred Gospodom. Potem so se vrnili in prišli na svoj dom v Ramato. Elkana je spoznal svojo ženo Ano in Gospod se je je spomnil.

²⁰ Ana je spočela in rodila sina, ko je preteklo leto; dala mu je ime Samuel, govoreč: »Od Gospoda sem ga izprosila.«

²¹ Tedaj je šel mož Elkana z vso svojo družino, da bi daroval Gospodu vsakoletno daritev in to, kar je obljubil.

²² Ana pa ni šla; rekla je namreč svojemu možu: »Šele ko bo deček odstavljen, ga popeljem, da se prikaže pred Gospodovim obličjem in vedno tam ostane.«

²³ Njen mož Elkana ji je odgovoril: »Stori, kar se ti prav zdi! Ostani, dokler ga ne odstaviš! Gospod naj spolni svojo besedo!« Žena je ostala in dojila svojega sina, dokler ga ni odstavila.

²⁴ Ko ga je odstavila, ga je peljala s seboj s triletnim juncem vred in z efo moke in z mehom vina ter ga privedla v Gospodovo hišo v Silo; deček pa je bil še zelo mlad.

²⁵ Zaklali so junca, in dečka pripeljali k Heliju.

²⁶ Ana je rekla: »Prosim, moj gospod! Kakor resnično živiš, moj gospod, jaz sem žena, ki sem tu pri tebi stala in molila h Gospodu.

²⁷ Za tega dečka sem molila in Gospod mi je spolnil prošnjo, s katero sem se nanj obrnila.

²⁸ Zato ga tudi jaz izročam Gospodu; vse dni svojega življenja naj bo Gospodu posvečen.« Potem so ondi molili Gospoda.