1 Mojzes 44 - Ekumenska izdaja

Zadnja preskušnja bratov

¹ Nato je ukazal oskrbniku svoje hiše: »Napolni vreče teh mož z živežem, kolikor bodo mogli nesti, in položi vsakemu njegov denar na vrh njegove vreče!

² Mojo čašo pa, srebrno čašo, deni na vrh vreče najmlajšega hkrati z denarjem za njegovo žito!« In storil je po Jožefovem naročilu.

³ Ko je zasvitalo jutro, so odpustili može z njihovimi osli.

⁴ Izšli so iz mesta; še niso bili daleč proč, ko je ukazal Jožef oskrbniku svoje hiše: »Vzdigni se, hiti za možmi, in ko jih dojdeš, jim reci: ‚Zakaj ste dobro s hudim povrnili?

⁵ Zakaj ste mi ukradli srebrno čašo? Ali ni to tista, iz katere moj gospod pije in s katero prerokuje? Hudo ste ravnali, da ste to storili.‘«

⁶ Ko jih je došel, jim je govoril te besede.

⁷ Odgovorili so mu: »Zakaj govori gospod tako? Bog ne daj, da bi tvoji hlapci kaj takega storili!

⁸ Glej, denar, ki smo ga našli na vrhu svojih vreč, smo prinesli nazaj k tebi iz kanaanske dežele. Kako bi mogli torej ukrasti iz hiše tvojega gospoda srebro ali zlato?

⁹ Pri katerem izmed tvojih hlapcev se najde, ta naj umrje, mi pa bomo, gospod, tvoji sužnji.«

¹⁰ Odgovoril je: »Čeprav bi se zdaj moralo zgoditi po vaših besedah, naj bo vendar tisti, pri katerem se najde, moj suženj; vi pa boste prosti.«

¹¹ In hitro je postavil vsak svojo vrečo na tla in vsak je svojo vrečo odprl.

¹² In preiskoval je: pri najstarejšem je začel in pri najmlajšem je končal; in našla se je čaša v Benjaminovi vreči.

¹³ Tedaj so raztrgali svoja oblačila, otovorili vsak svojega osla ter se vrnili v mesto.

¹⁴ Tako je prišel Juda z brati v Jožefovo hišo, ko je bil ta še tam; in vrgli so se pred njim na tla.

¹⁵ Jožef jim je rekel: »Kaj ste to storili? Ali ne veste, da zna mož, kakršen sem jaz, prerokovati?«

¹⁶ Juda je odgovoril: »Kaj naj rečemo gospodu? Kaj naj govorimo in s čim naj se opravičimo? Bog je našel krivdo na tvojih hlapcih. Glej, zdaj smo sužnji gospodovi, mi kakor ta, pri katerem se je našla čaša.«

¹⁷ Pa je rekel: »Bog ne daj, da bi to storil! Mož, pri katerem se je našla čaša, ta mi bo suženj, vi pa pojdite v miru k svojemu očetu!«

Juda posreduje

¹⁸ Juda pa je stopil k njemu in rekel: »Prosim, gospod, naj sme tvoj hlapec spregovoriti besedo pred svojim gospodom. Naj se ne vname tvoja jeza zoper tvojega hlapca. Saj si kakor faraon.

¹⁹ Vprašal si, gospod, svoje hlapce: ‚Ali imate še očeta ali brata?‘

²⁰ Odgovorili smo gospodu: ‚Imamo še starega očeta in mladeniča, ki se mu je rodil v starosti; njegov brat je umrl; tako je ostal sam od svoje matere; zato je ljubljenec svojega očeta.‘

²¹ Ti pa si zapovedal svojim hlapcem: ‚Pripeljite ga k meni, da ga vidim s svojimi očmi!‘

²² Odgovorili smo gospodu: ‚Mladenič ne more zapustiti svojega očeta; če bi zapustil očeta, bi ta umrl.‘

²³ Pa si dejal svojim hlapcem: ‚Če ne pride z vami vaš najmlajši brat, ne boste videli več mojega obličja.‘

²⁴ Ko smo pa prišli k svojemu očetu, tvojemu hlapcu, smo mu sporočili gospodove besede.

²⁵ Naš oče pa je rekel: ‚Kupite nam zopet nekaj živeža!‘

²⁶ Dejali smo: ‚Ne moremo iti; le če bo naš najmlajši brat z nami, pojdemo; kajti ne smemo videti moževega obličja, ako ni našega najmlajšega brata z nami.‘

²⁷ Rekel nam je moj oče, tvoj hlapec: ‚Vi veste, da mi je žena rodila dva sina.

²⁸ Eden je odšel od mene in sem dejal: Resnično, raztrgan, raztrgan je! In nisem ga videl do zdaj.

²⁹ Ako vzamete še tega izpred mojega obličja in ga zadene nesreča, spravite moje sive lase od žalosti pod zemljo.‘

³⁰ Ko bi torej jaz zdaj prišel k svojemu očetu, tvojemu hlapcu, in bi mladeniča, na katerega je navezan z vso dušo, ne bilo z nami,

³¹ bi umrl, ko bi videl, da ni mladeniča, in tvoji hlapci bi res spravili sive lase svojega očeta, tvojega hlapca, zaradi žalosti pod zemljo.

³² Kajti tvoj hlapec je s svojim poroštvom dobil mladeniča od očeta, ko je rekel: ‚Če ga ne pripeljem k tebi, bom jaz kriv pred očetom vse dni.‘

³³ Zdaj torej naj ostane, prosim, tvoj hlapec namesto mladeniča za sužnja gospodu; mladenič pa naj gre z brati!

³⁴ Kako naj namreč brez mladeniča grem k očetu? Ne, naj ne gledam bridkosti, ki bi zadela mojega očeta!«