1 Kroniška 17 - Ekumenska izdaja

Božje obljube Davidovi hiši

¹ Ko je David prebival v svoji palači, je rekel David preroku Natanu: »Glej, jaz stanujem v cedrovi palači, skrinja zaveze Gospodove pa je pod šotorskimi preprogami.«

² Natan je Davidu odgovoril: »Stori vse, kar je v tvojem srcu, kajti Bog je s teboj!«

³ A še tisto noč je Natanu prišla beseda božja:

⁴ »Pojdi in povej mojemu služabniku Davidu: ‚Tako govori Gospod: Ti mi ne boš zidal hiše za stanovanje.

⁵ Saj nisem prebival v hiši od dne, ko sem odpeljal Izraela, do tega dne, temveč sem potoval od enega šotora in prebivališča do drugega.

⁶ Kjer koli sem hodil med vsem Izraelom, ali sem mar rekel kateremu izmed Izraelovih sodnikov, ki sem jim zapovedal pasti moje ljudstvo, besedo: Zakaj mi niste postavili cedrove hiše?‘

⁷ Zdaj torej tako povej mojemu služabniku Davidu: ‚Tako govori Gospod nad vojskami: Jaz sem te vzel s pašnika izza drobnice, da bi bil knez mojemu ljudstvu Izraelu.

⁸ Bil sem s teboj, kjer koli si hodil, in sem iztrebil pred teboj vse tvoje sovražnike. Naredil ti bom ime enako imenu velikašev na zemlji.

⁹ Določil bom kraj svojemu ljudstvu Izraelu in ga vanj zasadil, da bo prebivalo na svojem in se mu ne bo treba več bati in ga hudobneži ne bodo več stiskali kakor poprej,

¹⁰ od časa, ko sem postavil sodnike čez svoje ljudstvo Izraela. Vse tvoje sovražnike bom ponižal in ti oznanjam, da ti bo Gospod sezidal hišo.

¹¹ Ko se ti dopolnijo dnevi in pojdeš k svojim očetom, bom določil tvojega potomca, enega izmed tvojih sinov, za tvojega naslednika in bom utrdil njegovo kraljestvo.

¹² Ta mi bo sezidal hišo in njegov prestol bom utrdil na veke.

¹³ Jaz mu bom oče, on mi bo sin. Svoje milosti mu ne bom odtegnil, kakor sem jo odtegnil njemu, ki je bil pred teboj.

¹⁴ Postavil ga bom v svoji hiši in v svojem kraljestvu na veke. Njegov prestol bo utrjen na veke.‘«

¹⁵ Natančno po vseh teh besedah in po vsej tej prikazni je Natan govoril Davidu.

¹⁶ Tedaj je vstopil kralj David, se ustavil pred Gospodom in rekel: »Kdo sem jaz, Gospod Bog, in kaj je moja hiša, da si me do semle pripeljal?

¹⁷ A to se je zdelo še premalo tvojim očem, o Bog; govoril si marveč o hiši svojega služabnika tudi za daljno prihodnost. Ravnal si z menoj kot z imenitnim človekom, Gospod Bog.

¹⁸ Kaj naj ti še dalje David govori o časti, ki si jo izkazal svojemu hlapcu? Saj poznaš svojega služabnika.

¹⁹ Gospod, zaradi svojega hlapca in po svojem srcu si storil vse te velike reči, da si razodel vse te velike reči.

²⁰ Gospod, ni ga tebi enakega. Razen tebe ni Boga po vsem tem, kar smo slišali s svojimi ušesi.

²¹ Kateri narod na zemlji je kot tvoje ljudstvo Izrael, zaradi katerega je Bog prišel, da si ga je odkupil za ljudstvo, si pridobil ime z velikimi in strašnimi deli ter pregnal narode pred svojim ljudstvom, ki si ga rešil iz Egipta?

²² Določil si svoje ljudstvo Izraela na veke sebi za ljudstvo, in ti, Gospod, si postal njih Bog.

²³ Gospod, naj se torej za vselej uresniči beseda, ki si jo govoril o svojem služabniku in njegovi hiši, ter stori, kakor si obljubil!

²⁴ Naj bo trdno, naj se poveličuje tvoje ime na veke in naj se govori: ‚Gospod nad vojskami je Izraelov Bog, je Bog za Izraela!‘ In hiša tvojega služabnika Davida naj bo utrjena pred teboj.

²⁵ Ti namreč, moj Bog, si razodel svojemu služabniku, da mu boš sezidal hišo; zato se je tvoj služabnik opogumil, da je molil pred teboj.

²⁶ Zdaj tedaj, Gospod, ti si Bog in si napovedal svojemu služabniku te dobrine.

²⁷ Zdaj si torej začel blagoslavljati hišo svojega služabnika, da bo obstala pred teboj na veke! Kajti, kar ti, Gospod, blagosloviš, je blagoslovljeno na veke.«