1 Korinčanom 14 - Ekumenska izdaja

¹ Prizadevajte si, da boste imeli ljubezen. Hrepenite po duhovnih darovih, zlasti pa, da bi prerokovali.

O daru jezikov in daru prerokovanja

² Kajti kdor jezik govori, ne govori ljudem, ampak Bogu; nihče ga namreč ne razume, skrivnosti pa govori v Duhu;

³ kdor pa prerokuje, govori ljudem v spodbudo in osrčevanje in tolažbo.

⁴ Kdor jezik govori, spodbuja sebe, a kdor prerokuje, spodbuja cerkev.

⁵ Želel bi, da bi vi vsi jezike govorili, še bolj pa, da bi prerokovali. Večji je namreč, kdor prerokuje, kakor kdor jezike govori, razen če razlaga, da cerkev prejema spodbudo.

⁶ Zatorej, bratje, ako bi jaz prišel k vam in bi govoril jezike, kaj bi vam koristil, ako bi vam ne povedal razodetja ali spoznanja ali prerokbe ali nauka?

⁷ Čeprav nežive stvari dajejo glas, naj si bo piščalka ali citre, če ne dajo različnih glasov, kako se bo razumelo, kar se igra na piščalko ali citre?

⁸ In če tromba daje nejasen glas, kdo se bo pripravil za boj?

⁹ Tako tudi vi, če z jezikom ne izgovorite razločnih besed, kako se bo razumelo, kar pravite? V zrak boste govorili.

¹⁰ Koliko je pač različnih jezikov na svetu, a nobeden ni nerazumljiv.

¹¹ Če torej ne vem pomena glasu, bom temu, ki govori, tujec, in ta, ki govori, bo zame tujec.

¹² Tako tudi vi: ker hrepenite po duhovnih darovih, si prizadevajte, da bi jih imeli obilo v spodbujanje cerkvi.

¹³ Kdor torej govori jezik, naj prosi, da bi razlagal.

¹⁴ Če namreč molim v jeziku, moli moj duh, moj razum pa je brez sadu.

¹⁵ Kaj torej? Molil bom z duhom, molil tudi z razumom; pel bom z duhom, pel tudi z razumom.

¹⁶ Kajti če moliš zahvalno molitev z duhom, kako bo tisti, ki zavzema mesto neukega človeka, rekel k tvoji zahvalni molitvi »amen«? Saj ne vé, kaj govoriš.

¹⁷ Ti sicer lepo daješ hvalo, toda drug se pri tem ne spodbuja.

¹⁸ Hvala Bogu, bolj ko vi vsi govorim jezike,

¹⁹ toda v cerkvi hočem rajši pet besed povedati s svojim razumom, da bi tudi druge poučil, kakor pa na tisoče besed v jezikih.

²⁰ Bratje, ne bodite otroci glede na razumnost; glede na hudobnost bodite otroci, v razumnosti pa bodite popolni.

²¹ V postavi je pisano: »V tujih jezikih in z ustnicami tujcev bom govoril temu ljudstvu, pa me tudi tako ne bodo poslušali, govori Gospod.«

²² Jeziki torej niso v znamenje vernikom, ampak nevernikom, preroštvo pa ni za nevernike, ampak za vernike.

²³ Ako bi se torej sešla vsa cerkev na istem kraju in bi vsi govorili jezike, pa bi vstopili neuki ljudje ali neverniki, ali ne bodo rekli, da blaznite?

²⁴ Ako bi pa vsi prerokovali, pa bi vstopil kak nevernik ali neuk človek: ga vsi poučujejo, vsi presojajo,

²⁵ razkrivajo se skrivnosti njegovega srca; in tako bo padel na obraz in molil Boga ter priznaval, da je resnično Bog v vas.

²⁶ Kaj torej, bratje? Kadar se shajate, ima vsak izmed vas pesem, ima nauk, ima razodetje, ima jezik, ima razlaganje: vse naj se vrši v spodbudo.

²⁷ Če kdo govori v jeziku, naj bosta le dva, ali največ trije, in to drug za drugim, eden naj pa razlaga.

²⁸ Če pa ni razlagalca, naj v cerkvi molči, govori pa sebi in Bogu.

²⁹ Od prerokov pa naj po dva ali trije govoré in drugi naj razsojajo.

³⁰ Če pa pride razodetje drugemu, ki sedi, naj prvi molči.

³¹ Saj morete drug za drugim vsi prerokovati, da se vsi učé in vsi spodbujajo.

³² In preroški navdihi so prerokom poslušni.

³³ Kajti Bog ni Bog nereda, ampak miru. Kakor v vseh cerkvah svetih,

³⁴ naj ženske v cerkvah molče. Zakaj ni jim dovoljeno govoriti, ampak naj bodo podložne, kakor tudi postava pravi.

³⁵ Ako se pa hočejo v čem poučiti, naj doma vprašujejo svoje može; kajti ženi ne pristoji, da bi govorila v cerkvi.

³⁶ Ali je božja beseda od vas izšla? Ali je edino k vam prišla?

³⁷ Če kdo misli, da je prerok ali da je navdihnjen, naj spozna, da je to, kar vam pišem, Gospodova zapoved.

³⁸ Če pa kdo ne spozna, ne bo spoznan.

³⁹ Zato si prizadevajte, bratje moji, da bi prerokovali, in govoriti v jezikih ne branite.

⁴⁰ Vse pa naj se vrši dostojno in po redu.