Jobova knjiga 41 - Chráskov prevod

¹ Glej, prazno je upanje, da ga dobiš; saj že njega pogled vrže človeka na tla.

² Ni ga človeka toliko drznega, da bi ga dražil. – In kdo je, ki bi se smel postaviti pred moje obličje?

³ Kdo mi je dal kaj poprej, da bi mu moral povrniti? Kar je pod vesoljnim nebom, je moje.

⁴ Ne bom molčal o udih njegovih, ne o veliki moči in lepoti rasti njegove.

⁵ Kdo mu odgrne povrhnje oklopje in kdo se osmeli seči mu med dvojno ozobje?

⁶ Kdo odpre vrata njegovega obličja? Okoli zob njegovih je groza.

⁷ Ponos njegov so močni ščiti, ščit s ščitom sklenjen s trdnim pečatom.

⁸ Drug z drugim se tesno skladajo, da še sapica ne pihne skozi nje;

⁹ drug na drugem vise trdno, med sabo staknjeni, se ne ločijo.

¹⁰ Kihanje njegovo zažiga svetlobo, oči njegove so kakor trepalnice jutranje zarje.

¹¹ Iz ust mu pohajajo goreče bakle, ognjene iskre se sipljejo iz njih.

¹² Iz nozdrvi se mu vali dim kakor iz lonca, kipečega nad gorečim dračjem.

¹³ Sapa njegova razžiga žerjavico, iz ust pa mu šviga plamen.

¹⁴ Na vratu njegovem prebiva moč in strah skače pred njim.

¹⁵ Podgrlje na telesu mu visi trdno, tesno se ga oklepa, se ne gane.

¹⁶ Srce njegovo je trdo kakor kamen, trdo kakor spodnji kamen mlinski.

¹⁷ Kadar se vzdigne, se boje močni, od obupnosti ne dosežejo namere svoje.

¹⁸ Če ga kdo zadene z mečem, ne obtiči v njem, tudi ne kopje, ne strela, ne ostve.

¹⁹ Za železo se toliko meni kakor za slamo in za bron kakor za gnil les.

²⁰ Nobena pšica ga ne požene v beg, kameni s prače so mu kakor pleve,

²¹ kiji kakor bilke in svrčeči sulici se smeje.

²² Spodnja stran njegova so ostre črepinje; kakor mlatilni voz gre čez blato.

²³ Napravlja, da vre v globočini kakor v loncu, da je morje kakor kotel z vročim mazilom.

²⁴ Svetlo stezo za sabo dela, da se kaže kakor glava osivela.

²⁵ Na zemlji mu ga ni para, njemu, ki je ustvarjen, da bodi brez strahu.

²⁶ Vse visoko smelo gleda, kralj je vsem zverem ponosnim.