Ezekiel 37 - Chráskov prevod

¹ Roka Gospodova je bila nad menoj, in peljal me je ven v duhu Gospodovem in me je postavil sredi doline, in ta je bila polna kosti.

² In mi je velel iti mimo njih kroginkrog; in glej, bilo jih je silno veliko po dolini, in glej, bile so silno usehle.

³ In mi reče: Sin človečji, bodo li te kosti oživele? In odgovorim: Gospod Jehova, ti veš!

⁴ Tedaj mi veli: Prerokuj nad temi kostmi in jim reci: O kosti usehle, čujte besedo Gospodovo!

⁵ Tako pravi Gospod Jehova tem kostem: Glejte, jaz pošljem duha v vas, da oživite.

⁶ S kitami vas obložim in storim, da zraste meso na vas, in s kožo vas odenem ter dam duha v vas, in oživite. In spoznate, da sem jaz Gospod.

⁷ In prerokoval sem, kakor mi je bilo ukazano. In nastane šumenje, ko prerokujem, in glej, gibanje: kosti rinejo k sebi, kost h kosti svoji.

⁸ In gledam, in glej: kite so bile na njih in meso je zraslo in koža jih je odela povrhu; ali duha ni bilo v njih.

⁹ Tedaj mi veli: Prerokuj duhu, prerokuj, sin človečji, in reci duhu: Tako pravi Gospod Jehova: Od štirih vetrov pridi, o duh, in dihni v te pobite, da ožive!

¹⁰ In prerokoval sem, kakor mi je ukazal; in prišel je duh vanje. In oživele so in stopile pokonci – prav silno velika vojska.

¹¹ In mi reče: Sin človečji, te kosti so vsa družina Izraelova. Glej, oni govore: Kosti naše so usehle in upanje naše je izginilo; izgubljeni smo!

¹² Zato prerokuj in jim reci: Tako pravi Gospod Jehova: Glejte, jaz odprem grobe vaše in vas, ljudstvo svoje, izpeljem iz grobov vaših in vas privedem v zemljo Izraelovo.

¹³ In spoznate, da sem jaz Gospod, kadar odprem grobe vaše ter vas izpeljem iz grobov vaših, ljudstvo svoje.

¹⁴ In dam duha svojega v vas, da živite, in vas naselim v vaši zemlji. In zvedeli boste, da sem jaz Gospod rekel in izvršil to, govori Gospod.

¹⁵ In beseda Gospodova mi je prišla, govoreč:

¹⁶ In ti, sin človečji, si vzemi les ter zapiši nanj: Judi in sinovom Izraelovim, tovarišem njegovim. In vzemi drug les in zapiši nanj: Jožefu, les Efraimov in vse družine Izraelove, tovarišev njegovih.

¹⁷ In ju združi drug z drugim, sebi v eno drevo, da bodeta zedinjena v roki tvoji.

¹⁸ In kadar te ogovore ljudstva tvojega sinovi, rekoč: Ali nam ne naznaniš, kaj ti pomeni to?

¹⁹ jim reci: Tako pravi Gospod Jehova: Glejte, jaz vzamem les Jožefov, ki je v roki Efraimovi, in rodove Izraelove, tovariše njegove, in jih pridenem njemu, lesu Judovemu, in jih storim v eno drevo, da bodo zedinjeni v roki moji.

²⁰ Lesova pa, na katera si pisal, imej v roki pred njih očmi.

²¹ In jim govori: Tako pravi Gospod Jehova: Glejte, jaz vzamem sinove Izraelove izmed narodov, kamorkoli so prišli, in jih zberem z vseh strani ter jih pripeljem v njih zemljo

²² in jih združim v eno ljudstvo v deželi, na gorah Izraelovih, in en kralj bo vsem kraljeval in ne bodo več v dva naroda in se ne bodo delili več v dve kraljestvi.

²³ Tudi se ne bodo več oskrunjali z grdimi maliki in z ostudami svojimi, ne s katerokoli iz pregreh svojih; in rešim jih iz vseh prebivališč, v katerih so grešili, ter jih očistim: in bodo mi ljudstvo in jaz jim bodem Bog.

²⁴ In moj hlapec David bode kralj nad njimi in vsem bode eden pastir; in živeli bodo po sodbah mojih in postave moje bodo hranili in jih izpolnjevali.

²⁵ In prebivali bodo v deželi, ki sem jo dal Jakobu, hlapcu svojemu, ki so v njej prebivali očetje vaši; in domovali bodo v njej oni, njih sinovi in njih sinov otroci vekomaj; in moj hlapec David jim bode knez na veke.

²⁶ In sklenem z njimi zavezo miru, večna zaveza jim bode, in jih naselim ter jih pomnožim in postavim svetišče svoje v njih sredi na vekomaj.

²⁷ In prebivališče moje bode nad njimi, in bodem jim Bog in oni mi bodo ljudstvo.

²⁸ In narodi spoznajo, da sem jaz Gospod, ki posvečujem Izraela, ko bode svetišče moje v njih sredi na vekomaj.