4 Nikakor! Tudi če bi vsi na tem svetu lagali, Bog ne laže. Ali se spominjate, kaj piše v Svetem pismu o tem: “Tvoje besede, Gospod, se bodo izkazale resnične in ti boš zmagal, ko te bodo sodili.”
4 Nikakor; kaže naj se marveč, da je Bog resničen, vsak človek pa lažniv, kakor je pisano: »– da se izkažeš pravičnega v svojih besedah in zmagaš, kadar te sodijo«.
4 Nikakor ne! Temveč Bog naj se izkaže resničnega, a vsak človek lažnivca, kakor je pisano: »Da se opravičiš v svojih besedah in zmagaš, ko te bodo sodili.«
4 Nikakor ne. Naj se rajši pokaže, da je Bog resničen, vsak človek pa lažniv, kakor je pisano: Da se izkažeš pravičnega v svojih besedah in zmagaš, kadar te sodijo.
4 Kratku nikar. Veliku vezh taku oſtani, de je Bug riſnizhen, inu vſi Zhlovéki, ſo lashniki, kakòr ſtoji piſsanu: De ti boſh pravizhen v'tvoih beſsedah, inu dobiſh, kadar boſh obſojen.
Kaj pa če verujemo, da nas Kristus lahko reši na osnovi vere, pozneje pa ugotovimo, da smo bili v zmoti in da ni rešitve, če se ne obrežemo in ne izpolnjujemo tudi drugih judovskih zakonov? Ali ne bi tedaj morali reči, da je bila vera v Kristusa naša poguba? Bog ne daj, da bi si kdo upal samo pomisliti kaj takega o našem Gospodu.
Dal nam je svojo obljubo, pa tudi svojo prisego, torej dve stvari, na kateri se povsem lahko zanesemo, kajti Bog ne more lagati. Tako lahko vsi tisti, ki se zatekajo k njemu po rešitev, zaupajo, da jih ne bo izneveril.
“Angelu cerkve v Filadelfiji piši: To sporočilo prihaja od tistega, ki je svet in resničen in ima Davidov ključ. Kjer odklene, ne more nihče zakleniti, kjer pa zaklene, ne more nihče odkleniti.
Vemo tudi, da je Kristus, Božji Sin, prišel, da bi po njem spoznali Boga, ki je resnica. Zdaj smo v Bogu, ker smo v Jezusu Kristusu, njegovem Sinu, ki je edini pravi Bog in on je večno življenje.
Kdor veruje v Božjega Sina, je v svoji notranjosti siguren, da je ta izjava resnična. Kdor pa ne verjame Bogu to, kar on govori o svojem Sinu, trdi, da je Bog lažnivec.
Nisem izmed tistih, ki mislijo, da je bila njegova smrt brez pomena, kajti v kolikor bi se lahko rešili na osnovi izpolnjevanja judovskih zakonov, njemu ne bi bilo treba umreti.
Ali naj to zdaj pomeni, da lahko še naprej grešimo, ker vemo, da je Bog usmiljen in da se nam več ni treba bati obsodbe, s katero nas je obsodil Božji zakon? Ne, temu ni tako!
Če pa smo rešeni po veri, ali to pomeni, da nam več ni treba ravnati po Božjem zakonu? Prav nasprotno! Saj smo šele tedaj lahko resnično poslušni Bogu, če verujemo Jezusu.
Zdaj je prišel Sin človekov, ki jé in pije kakor vsi drugi, pa pravite: ‘Požrešnež in pijanec je. In njegovi prijatelji so prestopniki in drugi ničvredneži.’ Na koncu pa se bo pokazalo, kako prav ima Božja modrost v življenju tistih, ki so dovolili, da jih Božja modrost vodi.”
Jaz pa se ne želim hvaliti z ničemer drugim kakor s Kristusovim križem. Zaradi njegove smrti na križu je svet zame mrtev, jaz pa sem mrtev za zahteve in želje, ki jih ima svet.
Zdaj pa vas vprašam: Ali Bog noče več vedeti za svoje ljudstvo? O tem sploh ni govora! Saj sem tudi jaz Izraelec, Abrahamov potomec, iz Benjaminovega rodu.
Ali je Bog namenoma pustil to ljudstvo, da je padlo, ker se je hotel dokončno obrniti od njih? Nikoli in nikdar! Neposlušnost izraelskega ljudstva je utrla pot drugim narodom, da so lahko slišali radostno novico. Izrael pa naj bi zdaj storil po njihovem zgledu.
Ali naj bi to zdaj pomenilo, da je Božji zakon slab? Nikakor! Vendar kljub temu drži, da brez Božjega zakona ne bi vedel, kaj je greh. Če ne bi pisalo: “Ne poželi … ” ne bi vedel, da so moje strasti greh.
Le kako more temu biti tako? Ali ni zakon vzrok, da sem bil obsojen na smrt? Kako naj bi bil potemtakem dober? Ne, ampak greh, tako zahrbten kot je, je uporabil to, kar je dobro, da bi mi prinesel smrt.
Brez dvoma je velika skrivnost pobožnosti! Prišel je kot človek na ta svet. Sveti Duh ga je potrdil. Pokazal se je angelom, oznanili so ga ljudstvom na zemlji. Zdaj verujejo vanj ljudje po celem svetu. Bog ga je sprejel v svojo slavo.