25 Ko so vojaki že privezovali Pavla, da bi ga bičali, je ta nagovoril oficirja, ki nadziral izvršitev povelja. »Ali res smete bičati rimskega državljana?« je vprašal. »In še sploh, če njegova krivda ni dokazana?«
25 Ko so zvezali apostola, da bi ga bičali, je le-ta vprašal oficirja, ki je stal poleg: “Od kdaj pa je pri vas dovoljeno bičati rimskega državljana, ne da bi ga prej postavili pred sodišče?”
25 Ko pa so ga z jermeni zvezali, je Pavel vprašal stotnika, ki je stal poleg: »Ali vam je dovoljeno bičati človeka, ki je rimski državljan in ni bil niti obsojen?«
Toda Pavel se je obrnil k redarjem: »Rimska državljana sva,« jim je rekel, »voditelja pa sta grobo kršila najine pravice. Dala sta naju javno pretepsti, in to brez sodnega procesa in brez kakršne koli obsodbe. Potem sta naju vrgla še v zapor. In zdaj bi naju rada potihem spravila iz mesta, kot da se ni nič zgodilo? Ne, tako ne bo šlo! Osebno naj prideta sem in naju pospremita iz zapora.«
Povedal sem jim, kakšna je rimska sodna praksa: obtoženca ne moremo nikomur izročati zgolj iz prijaznosti. Najprej je treba izpeljati soočenje med njim in tistimi, ki ga tožijo; tako dobi priložnost, da se zagovarja pred obtožbami.
Toda oficir jim je to prepovedal, ker je vsekakor hotel Pavla rešiti. Namesto tega je dal tole povelje: tisti, ki znajo plavati, naj poskačejo s krova in začnejo plavati proti obali;
Naslednji dan smo pristali v Sidónu. Oficir Julij je bil prijazen do Pavla in mu je dovolil, da je obiskal svoje krščanske prijatelje. Ti so ga oskrbeli z vsem, kar je potreboval.
Tako je napočil čas za plovbo proti Rimu. Pavla in še nekaj drugih jetnikov je guverner zaupal oficirju Juliju, ki je pripadal posebni enoti z imenom Cesarski bataljon.
Rimski oficir in vojaki, ki so stražili Jezusa, so občutili potres in videli, kaj se dogaja. Postalo jih je hudo strah. »Čisto zares,« so priznali, »tale človek je bil sin Boga!«
»Gospod,« je odvrnil poveljnik, »ne zaslužim si, da bi prišli k meni domov, saj vem, da se vam Judom ni dovoljeno družiti s pogani. Samo ukažite, naj moj služabnik ozdravi. Vaša beseda bo dovolj.
Pošiljam vam človeka, ki ga je judovska množica zgrabila in ga že hotela ubiti. Posredoval sem s svojo posadko in ga odpeljal na varno, saj sem zvedel, da je rimski državljan.