Podobno je z ljudmi: to, kar prekipeva v tebi, prihaja na dan v tvojih besedah. Dober človek ima v sebi zakladnico dobrega, zato kar naprej govori dobre stvari. Hudobnež pa zaradi hudobnosti, ki je nakopičena v njem, okrog sebe širi samo hudobijo. Golazen pokvarjena! Vaše strupene besede kažejo, kako ste hudobni! Za nič dobrega niste!
Sedanji ljudje ste pokvarjeni!« je nadaljeval Jezus. »Izneverili ste se Bogu, zato kar naprej zahtevate nekakšno posebno znamenje, da bi mi verjeli. Toda Bog vam ne bo dal znamenja – razen nečesa podobnega, kar se je zgodilo preroku Jonu.« Potem jih je Jezus zapustil
»Ah, kakšni ste vsi skupaj,« je zavzdihnil Jezus. »S kakšnim nezaupanjem se moram ubadati! Kakšna sprevrženost! Koliko časa bom moral to še prenašati? – No, pripeljite sem tega fanta.«
Pred to pokvarjeno družbo, ki zavrača Boga, naj te mene in mojega sporočila ne bo sram. Če pa se ne boš zavzel zame, se tudi jaz ne bom zavzel zate, ko bom nastopil kot Človeško bitje, počaščen s čudovitim sijajem, v katerem biva moj Oče skupaj s svetimi angeli.
Ostanite torej v pripravljenosti in molite, kadar le morete. Tako se boste izognili vsem nevarnostim, ki prihajajo, in pogumno stopili pred Sina človekovega.«
Naročil nam je, naj ljudem razglasimo dobro novico in jasno sporočimo njegovo odločitev: Jezus je postavljen za Vladarja in sodnika vseh ljudi – živih in mrtvih.
Juda in Sila sta bila tudi navdihnjena preroška govornika. Nekaj časa sta ostala v Antiohíji in zavzeto opogumljala kristjane s svojimi spodbudnimi nagovori.
Pavel se je vrnil nazaj gor, razdelil Gospodovo večerjo in nato smo skupaj jedli. Potem se je z zbranimi pogovarjal vse do jutra, ko je odpotoval naprej.
Jude in Nejude sem z gotovostjo, ki jo daje Bog, opozarjal in spodbujal, naj spremenijo svoje življenje, se vrnejo k Bogu ter zaupajo v našega Vladarja Jezusa.
Toda moje življenje mi ne pomeni nič. Želim si le, da bi dokončal svoje delo – svoj atletski tek. Želim si do konca opraviti službo, ki mi jo je dal Vladar, namreč da z vso trdnostjo in gotovostjo razglasim dobro novico o čudoviti Božji dobroti.
Neki mladenič, ki mu je bilo ime Évtih, je sedel na okenski polici. Dremalo se mu je, in dlje ko je Pavel govoril, bolj ga je premagoval spanec. Nazadnje je zaspal in padel skozi okno, ki je bilo v drugem nadstropju. Ko so ga pobrali, je bil mrtev.
Tako so se dogovorili za določen dan, in takrat je prišlo na obisk k Pavlu še več Judov. Ves dan jim je z vso gotovostjo dokazoval, da je Bog že začel svojo vladavino. S pomočjo Mojzesovega zakonika in preroških spisov jih je prepričeval, da je Jezus Mesija.
Eden takšnih je bil tudi Jožef, tempeljski služabnik, ki se je rodil na otoku Cipru. Odposlanci so mu dali vzdevek Bárnaba, kar pomeni »Tisti, ki opogumlja«.