Žalostinke 2:11 - Slovenski standardni prevod

¹¹ Moje oči hirajo v solzah, moje drobovje vre; jetra so se mi razsula na tla zaradi poloma hčere mojega ljudstva, ko omedlevajo otroci in dojenčki po mestnih ulicah.

Ekumenska izdaja

¹¹ V solzah mi ginejo oči, razburjeno je moje osrčje. Na zemljo se usipljejo moja jetra zaradi padca hčere mojega ljudstva, ker gine otrok in dojenec po mestnih trgih.

Chráskov prevod

¹¹ Od solzá mi pešajo oči, v osrčju mi kipi bridkost, na zemljo se usipljejo jetra moja zavoljo potrtja hčere ljudstva mojega, ko otročiči in dojenci koprne po mestnih ulicah.

Dalmatinova Biblija 1584

¹¹ Ieſt ſim vshe ſkoraj moje ozhy isjokal, de me shivot boly: moje Ietre ſo na Semlo islyte, sa volo te velike nuje te Hzhere mojga folka, de mladi otroci, inu kir ſhe ſeſſajo, na Gassah v'Méſti obnemagajo.

Žalostinke 2:11 ပူးပေါင်းရင်းမြစ်များ

Jobova knjiga 16:13

Obletavajo me njegove strelice, prebada mi obisti in mi ne prizanaša, moj žolč razliva po zemlji.

Jobova knjiga 30:27

V moji notranjosti vre in ne odneha, zadeli so me dnevi bridkosti.

Psalmi 119:82

Moje oči hrepenijo po tvojem izreku, pravim: »Kdaj me boš potolažil?«

Psalmi 22:14

svoje gobce so razprli proti meni kakor lev, ki trga in rjove.

Psalmi 31:9

Nisi me izročil v roke sovražnika, moje noge si postavil na širjavo.

Psalmi 38:8

kajti moja ledja so polna prisada, nič zdravega ni na mojem mesu.

Psalmi 6:7

Utrujen sem od vzdihovanja, vsako noč oblivam svojo posteljo, s solzami močim svoje ležišče.

Psalmi 69:3

Pogreznil sem se globoko v blato in ni trdnih tal; prišel sem v globine vode, odplavlja me vrtinec.

Izaija 22:4

Zato pravim: Obrnite se proč od mene, naj se bridko razjočem. Ne trudite se, da bi me potolažili, zaradi opustošenja hčere mojega ljudstva.

Izaija 38:14

Čivkal sem kakor lastovka in vrabec, grulil kakor golob. Moji pogledi v višavo so bili utrujeni: Gospod, v stiski sem, potegni se zame!

Izaija 51:20

Tvoji sinovi ležijo modrikasti po vseh vogalih ulic kakor antilopa v mreži. Polni so Gospodovega srda, grožnje tvojega Boga.

Jeremija 14:17

To besedo jim govôri: Moje oči naj točijo solze noč in dan in naj ne prenehajo, kajti hud zlom je strl devico, hčer mojega ljudstva, strahoten udarec.

Jeremija 4:19

O moje obisti, moje obisti! Zvijam se v bolesti! O stene mojega srca! Kako mi razbija srce! Ne morem molčati, ker slišim glas rogá, bojni hrup.

Jeremija 44:7

Zdaj pa tako govori Gospod, Bog nad vojskami, Izraelov Bog: Zakaj sami sebe spravljate v tako veliko nesrečo? Iz Juda si iztrebljate moža in ženo, otroka in dojenca, in si ne puščate niti ostanka.

Jeremija 8:19

Čuj, hči mojega ljudstva kliče na pomoč iz daljne dežele: »Ali ni več Gospoda na Sionu, ni več tam njegovega Kralja?« – »Zakaj so me jezili z izrezanimi podobami, s tujimi praznimi maliki?« –

Žalostinke 1:11

Vse njeno ljudstvo vzdihuje, išče kruha; svoje dragocenosti dajejo za hrano, da bi poživili dušo. Glej, Gospod, in premisli, kako sem postala zaničevana!

Žalostinke 1:16

Nad temi rečmi jočem, moje oči točijo solze; zakaj daleč je od mene tolažnik, ki bi poživil mojo dušo. Moji sinovi so osamljeni, ker je prevladal sovražnik.

Žalostinke 1:20

Glej, Gospod, kako sem v stiski, moje drobovje vre; moje srce se obrača v moji notranjosti, ker sem se kljubovalno upirala. Zunaj meč ropa otroke, v hiši je kakor smrt.

Žalostinke 5:17

Zaradi tega je naše srce hiralo, zavoljo teh reči so otemnele naše oči:

Sv. Lukež 23:29

Glejte, prišli bodo namreč dnevi, ob katerih porečejo: ›Blagor nerodovitnim in telesom, ki niso rodila, in prsim, ki niso dojile!‹

1 Samuel 30:4

David in ljudstvo, ki je bilo z njim, so povzdignili glas in jokali, dokler niso od joka onemogli.