O Ezav odphenďa: „Se na chudňa ča avke kada nav Jakob. Imar dujtovar manca thoďa avri. Angloda mange iľa o pravos le ešebne čhaskro a akana mange čorďa the o požehnaňje.“ A mek phučľa: „Prekal ma tut nane imar ňisavo požehnaňje?“
ale kampel lenge te pisinel ľil a te phenel, hoj te na chan oda, so hin obetimen le modlenge, te na keren lubipen, te na chan o mas le tasade džvirengro aňi o rat.
Hoj te na chan oda, so hin obetimen le modlenge, te na keren lubipen a te na chan o mas le tasade džvirengro aňi o rat. Te kada savoro doľikerena, mištes kerena. Ačhen Devleha!“
Bo sar avava pale ke tumende, na kamav man te ladžal anglo Del a na kamav te rovel upral ola but manuša, save kerde o bini, ale mek pes na visarde le nažuže vecendar, le lubipnastar the ole džungale vecendar, so kerde.
Avke sar oda mušinel te avel maškar o čhave le Devleskre, te na pes aňi leperel maškar tumende o lubipen, vaj o džungale veci, abo hoj vareko ela hamišno.
Bo mištes džanen, hoj ňisave manušes, ko kerel o lubipen, abo o džungale veci, abo hino igen lakomo – bo o lakomstvo hin sar modloslužba – nane ňisavo than andro kraľišagos le Kristoskro the le Devleskro.
A kada džanen, hoj o zakonos nane dino prekal o čačipnaskre, ale prekal ola, ko na doľikeren o zakonos a ko pes na podden – hino dino prekal o bijedevleskre the binošna, prekal ola, ko nane sveta aňi žuže, the prekal o vrahi, prekal ola, ko murdaren le dajen the le daden.
Sako peske mi ľikerel o manželstvo andre pačiv. O rom la romňaha mušinen te avel verna jekh avreske, bo o Del sudzinela olen, ko keren lubipen abo džan avreha pašal o rom vaj pašal e romňi.
Ale o zbabelci, o ňeverna, ola, ko keren o džungale veci, o vrahi, o lubara, o čaroďejňika, o modlara a the savore klamara ena čhide andro jazeros, so labol la jagaha the la siraha. Kada hin o dujto meriben.“