O Del kerďa savoro igen šukares andre peskro časos. Ov thoďa the e večnosť le manušenge andro jile, ale o manuš našťi calkom achaľol, so o Del kerel anglunestar dži o koňec.
Ko merinďa avri savore paňa le moroskre peskra burňikaha abo ko odmerinďa calo ňebos peskre anguštenca? Ko thoďa savori phuv pro svetos andre mjerkica abo ko odvažinďa savore verchi the brehi pre vaha?
A vašoda, hoj ola manuša na kamle te ľikerel andre peskre goďa o čačipen pal o Del, diňa len o Del andre lengre previsarde goďa, hoj te keren oda džungipen, so pes na kerel.
A giľavenas e giľi le Mojžišoskri, savo služinelas le Devleske, the e giľi le Bakroreskri: „Baro a igen šukar hino oda, so tu keres, Rajeja, Nekzoraleder Devla! Spravodľiva a čačipnaskre hine tire droma, ó, Kraľina le narodengro!