On phenen: ‚Ačh ode, kaj sal! Ma av paš ma, bo me som sveteder sar tu!‘ Kajse manuša mange hine sar o thuv andro nakh, sar e jag, so labol calo džives.
Sar kada dikhľa oda Farizejis, so les vičinďa ke peste, phenďa peske: „Te ov uľahas prorokos, džanľahas, ko hiňi kadi džuvľi, savi pes lestar chudel, hoj hiňi binošno.“
Tu manušeja, sudzines avren? Te ada keres, našťi tut ňisoha ospravedlňineha, kajte ko sal. Bo te tu sudzines avren a paľis keres ola veci, so the on, korkoro tut sudzines.
Amen džanas, hoj oda, so hin phendo andro zakonos, hin phendo prekal ola, kas hin o zakonos, hoj pes te phandel andre dojekh muj a calo svetos te avel binošno anglo Del.
Te amaro nalačhipen, so keras, sikavel, savo čačipnaskro o Del hino – ta akor, so šaj phenas? Akor o Del namištes kerel, te amen vaš oda marel? (Kada phenav avke, sar gondoľinel o manuš.)
Akor so te kerel? Modľinava man mire duchoha, ale modľinava man the mira goďaha. Lašarava le Devles le giľavipnaha andre miro duchos, ale giľavava le Devleske the mira goďaha.
Bo savore, ko pes muken pro skutki le zakonoskre, hine tel o prekošiben. Bo hin pisimen: „Prekošlo hin sako, ko na doľikerel a na kerel savoro, so hin pisimen andro zakonos.“
Ale le Devleskro Lav phenel, hoj calo svetos hino tel e zor le binoskri, hoj ola, ko pačan, te chuden prekal o pačaben andro Ježiš Kristus oda daros, pal savo o Del diňa lav.