„Manušeja, bešes maškar o zacata manuša, saven hin jakha, hoj te dikhen, ale na dikhen, hin len kana, hoj te šunen, ale na šunen, bo hine zacata manuša.
O Simeon len požehňinďa a phenďa la Mariake, leskra dake: „Kada čhavoro hino dino pre oda, hoj but džene andral o Izrael te peren abo te ušťen, the pro znameňje, pre savo o manuša džana,
„O Duchos le Rajeskro hin upral mande, bo man pomazinďa te vakerel le čorenge o evaňjelium, [bičhaďa man te sasťarel olen, kas hin dukhade jile,] te del te džanel le zaphandlenge, hoj hine premukle; le korenge te phundravel o jakha; te premukel olen, ko cerpinen,
Paľis ke lende o Ježiš pale prevakerďa: „Me som o švetlos le svetoskro. Oda, ko phirela pal mande, na phirela andro kaľipen, ale ela les o švetlos le dživipnaskro.“
hoj lenge te phundraves o jakha, hoj pes te visaren le kaľipnastar ko švetlos a le bengeskra zoratar ko Del, hoj pes lenge te odmuken o bini a te chuden o than maškar ola, so pačabnaha andre ma ačhile sveta.‘
Ale tumen san o avrikidle manuša, o kraľika rašaja, o sveto narodos a le Devleskre zvlaštna manuša, hoj te vakeren avri ola bare veci, so kerel o Del, savo tumen vičinďa avri andral o kaľipen andre peskro igen šukar švetlos.