Ale ispiden pre lende, hoj te keren ajci cehli, sar kerenas dži akana. Ňič frimeder! Hine leňiva, vašoda man avke mangen, hoj len te mukav te džal, hoj te obetinen peskre Devleske.
Tumen phenen: „Kana predžala o inepos le Neve čhoneskro, hoj te bikenavkeras o zrnos? A kana o šabat? Kamas te phundravel o skladi la pšeňicakre, te važinel frimeder a te bikenel vaš o buter a te klaminel la falošna vahaha;
Ale sar geľa oda sluhas odarik avri, arakhľa avre sluhas ole kraľiskre, savo leske kamelas vaj šel (100) rupune minci. Chudňa les, tasavelas les a phenďa: ‚De mange pale oda, so mange kames!‘
Bikenen tumaro barvaľipen a rozden le čorenge! Keren tumenge o zajdici, so na čhingersaľon, o barvaľipen andro ňebos, so šoha na našľola – ode, kaj o živaňis pes na dochudel a o kirme na chan.
Sar oda šunďa o Ježiš, phenďa leske: „Mek jekh veca tuke kampel. Biken savoro, so tut hin, a rozde le čorenge a ela tut o barvaľipen andro ňebos. Paľis av a phir pal ma!“
Vašoda, hoj le Judašiste sas o gonoro le lovenca, varesave učeňika peske gondoľinenas, hoj o Ježiš leske phenel: „Dža, cin oda, so kampel pro inepos,“ abo: „De vareso le čoren.“