Akana dikhas nažužes, sar andro gendalos a sar prekal e molha, ale paľis pes dikhaha muj-mujeha. Akana prindžarav ča frima, ale paľis prindžarava dokonales, avke sar o Del prindžarel the man.
O zakonos hino ča ciňos ole lačhipnaskro, so avela, ale nane calo the čačo obrazis ole vecengro. Vašoda našťi ole jekhe obetenca, so pes anen furt berš pre beršeste, te kerel dokonalen olen, ko aven ko Del.
Me peľom paš leskre pindre, hoj te banďuvav anglal leste. Ale ov mange phenďa: „Ma ker ada! Me služinav le Devleske jekhetane tuha the le phralenca, save ľikeren o sveďectvos le Ježišoskro. Anglo Del banďuv! Bo olen, ko vakeren le Ježišoskro sveďectvos, hin o prorocko duchos.“
Prekal e oblaka dikhel e daj le Siseroskri a vičinel prekal o mreži: ‚Soske avel avke nasig leskro verdan? Soske na šunav le grajen, save cirden o verdan?‘