Ale o Elizeus leske pre oda phenďa: „Či na sas miro duchos tuha, sar oda murš chučiľa tele pal o verdan a geľa paš tu? Či hin akana o časos te prilel o rup, o gada, o olivova stromi, o viňici abo le bakren, le dobitkos, le sluhen the le služken?
Ma ačhaven tumenge khera, ma sadzinen o semena a ma cinaven o viňici. Bešen andro stani calo tumaro dživipen, a avke tumen dodživena but berša pre kadi phuv, pre savi san ča putňika.‘
Se na anďal amen andre phuv, kaj čuľal o thud the o medos, a aňi amenge na diňal andro ďeďictvos o maľi the o viňici. Kames amenca te thovel avri? Na! Na džas!“