„Manušeja, o manuša le Izraeloskre vakeren: ‚O viďeňje, so dikhel, sikavel pre ola dživesa, so mekča avena, a o proroctva, so vakerel, pre ola časi, so mek hine dur.‘
Pašal lende šunďolas e bari vika le manušengri, so lenge hin savoro jekh; pal e pušťa ande le pijaken, save thode le soduje pheňenge pro vasta o naramki a o šukar koruni pro šere.
Vakeren ko hradi andro Ašdod the ko hradi andro Egipt a phenen: „Zdžan tumen pro verchi andre Samarija a dikhen, savo pharipen the trapišagos hin ode lakre manušen.“
Se me džanav, keci but nalačhipena kerďan a save bare hine tumare bini: Tumen trapinen le spravodľivones, žadinen le manušendar o prepočiňiben a pro sudos odčhiven le čoren.
Či šaj denašen o graja pal o skali? Či šaj o voli orinen o moros? Ale tumen o čačipen pro sudos visarďan pro jedos, a o ovocje le spravodľišagoskro pre palina –
a phenena: „Kaj hine ola leskre lava, hoj avela pale? Se kanastar mule amare dada, savoro džal avke, sar džalas akorestar, kanastar sas kerdo o svetos!“
Tel jekh ora sas zňičimen kajso baro barvaľipen!‘ Ačhela dural dojekh kormiďelňikos the sako, ko odarik predžal la loďaha, o namorňika the savore, save dživen le morostar,