29 O Balaam leske odphenďa: „Kerďal mandar dilines! Te uľahas paš mande e šabľa, takoj tut murdarďomas!“
„Mištes,“ phenďa o Laban. „Mi el avke, sar phenes.“
O lačho pes starinel pal peskro dobitkos, ale o nalačho hino ke lende bijileskro.
O dilino sikavel peskri choľi takoj, no o goďaver peske na kerel ňič, sar leske dophenen.
Andre savoreste, so pes ačhel pre phuv, kada nane lačho: Oda jekh avel pre sakoneste. O manušeskro jilo hino pherdo le nalačhipnaha the le diliňipnaha, medik dživel, a paľis merel.
O somaris leske odphenďa: „Či na som me tiro somaris, pre savo furt phires, mek dži akana? Kerďom tuke varekana kada?“ „Na,“ odphenďa leske.
Bo andral o jilo avel avri o nalačho gondoľišagos – te murdarel, te kerel lubipen, te čorel, te svedčinel falošňe a te ruhinel pes.