Akor leske the on odphenena: ‚Rajeja, kana tut dikhľam bokhales, abo smednones, abo sar cudzincos, abo langes, abo nasvales, abo andre bertena, a na pomožinďam tuke?‘
e Johanna, e romňi le Chuzasoskri, savo dodikhelas pro chulajipen le Herodesoske; e Zuzana, the mek but aver džuvľa, save pašal lende kerenas a pomožinenas lenge peskre lovenca.
On oda kerde, bo dičholas pes lenge, hoj mištes hin lenge oda te visarel pale. Bo te o aver narodi dochudle le Židengro duchovno barvaľipen, ta akor hine dlžna te služinel le Židenge peskre ťelesne barvaľipnaha.
Ale le Devleskra milosťatar som oda, ko som, a leskri milosť mange na sas presikaďi hijaba. Se buter kerďom buči sar on savore – no oda na me, ale e milosť le Devleskri, so hiňi manca.
Andral e milosť le Devleskri, so mange sas diňi, sar goďaver staviťeľis thoďom o zaklados a aver dženo upre ačhavel. Ale sako mi dikhel, sar upre ačhavel.
Mange, savo som nekcikneder maškar o manuša le Devleskre, sas diňi kadi milosť, hoj le avre narodenge te vakerav o evaňjelium pal o barvaľipen le Kristoskro, savo pes aňi na del te zmerinel,
Bo oda, ko ľidžal e khangeri, hino sar o spravcas le Devleskro a mušinel te dživel žužo dživipen. Našťi pes ľidžal upre, aňi sig choľisaľol, našťi avel pijakos, aňi maribnaskro murš aňi oda, ko izdral pal o love.
Se o Del hino čačipnaskro a na bisterel pre tumari buči, aňi pre tumaro kamiben, so presikaďan leskre naveske, sar služinenas le Devleskre manušenge a mek furt služinen.
Te sikra cerpinena, o Del – savo presikavel peskri milosť andre savoreste a savo amen andro Ježiš Kristus vičinďa andre peskri slava – ov korkoro tumen sasťarela, zoraľarela, thovela pro zoralo zaklados a kerela, hoj te na peren.
Ča sikra tumenge pisinďom le Silasoha, saves me lav sar pačivale phrales. Bo kamav tumen te podhazdel andro pačaben a kamav te svedčinel, hoj kada hin odi čačikaňi milosť le Devleskri. Ačhen andre oda!