13 Aduŋ mansa, i si ñiŋ loŋ ko, niŋ ñiŋ saatewo lookuuta, aduŋ a tata sansaŋolu banta, ì te soŋ na naamu joo la, duwaañi joo, aniŋ kuŋ joo. Aduŋ wo be ke la boyoo le ti mansakundaa la naafulu sotoo to.
Ali si ñiŋ loŋ fanaa ko, ali maŋ kaŋo soto ka naamu joo, duwaañi joo, aniŋ kuŋ joo laa piriisoolu kiliŋ-wo-kiliŋ kaŋ, ka taa Lewi lasiloo, suukuulaalaalu, dundaŋ daa kantalaalu, Alla Batudulaa Buŋo to dookuulaalu, aniŋ dookuulaa koteŋolu mennu be Alla la ñiŋ buŋo to.
A ye ì jaabi ko, “Haa.” Kabiriŋ a dunta buŋo kono, Yeesu foloo diyaamuta a ye ko, “Simoni, ite ye muŋ ne miira? Duniyaa mansoolu ka juutiyolu niŋ naamoo kaniŋ jumaa le bulu, bankudiŋolu bulu baŋ, waraŋ fo luntaŋolu?”
Kabiriŋ Yeesu be tambi kaŋ, a ye kee doo le je, meŋ too mu Matiyu ti. A be siiriŋ ì la duwaañibuŋo to. Bituŋ a ko a ye ko, “N nooma!” Aduŋ a wulita, a ye a nooma.