Biblia Todo Logo
အွန်လိုင်း သမ္မာကျမ်းစာ

- ကြော်ငြာတွေ -




Žalostinke 1:20 - Chráskov prevod

20 Poglej, o Gospod, kajti v stiski sem, v osrčju mojem kipi bridkost, premetava se srce moje v meni, ker sem se grozno uprla. Zunaj mi mori otroke meč, doma je kakor smrt.

အခန်းကိုကြည့်ပါ။ ကော်ပီ

Ekumenska izdaja

20 Glej, Gospod, kako sem v stiski! Notranjost mi kipi, krčevito se mi stiska srce. Da, veliko je bilo moje kljubovanje! Zunaj razsaja meč, doma pa smrt.

အခန်းကိုကြည့်ပါ။ ကော်ပီ

Slovenski standardni prevod

20 Glej, Gospod, kako sem v stiski, moje drobovje vre; moje srce se obrača v moji notranjosti, ker sem se kljubovalno upirala. Zunaj meč ropa otroke, v hiši je kakor smrt.

အခန်းကိုကြည့်ပါ။ ကော်ပီ

Dalmatinova Biblija 1584

20 Ah GOSPVD, pogledaj vſaj, koku je meni britku, de je meni v'trébuhi teſhku: Moje ſerce ſe v'meni obrazha: Sakaj jeſt ſim ſilnu reshalena: Svunaj me je Mezh, inu v'hiſhi me je Smèrt k'eni Vduvi ſturila.

အခန်းကိုကြည့်ပါ။ ကော်ပီ




Žalostinke 1:20
32 ပူးပေါင်းရင်းမြစ်များ  

Osrčje moje v bridkosti kipi in ne miruje, zadeli so me mučni dnevi.


Pred ljudmi bo pel in govoril: »Grešil sem in izprevrnil, kar je bilo prav, a ni mi povrnil, kakor sem zaslužil.


Žrelo svoje odpirajo zoper mene kakor lev zgrabljiv in rjoveč.


Kajti ledja moja so polna prisada in nič ni zdravega na mesu mojem.


Kdor prikriva pregrehe svoje, ne bo imel sreče, kdor pa se jih obtoži in jih zapusti, doseže usmiljenje.


Zato zveni kakor harfa osrčje moje zavoljo Moaba in moj drob zaradi Kir-heresa.


Kakor lastovka in žerjav sem cvičal, grulil sem kakor golob. Koprneče so mi zrle oči kvišku: O Gospod, v stiski sem, bodi mi porok!


Če grem na polje, glej, tam prebodeni z meči; če pa stopim v mesto, glej, tam bolni od lakote! kajti i prerok i duhovnik hodita po deželi in nimata spoznanja.


Spoznavamo, Gospod, brezbožnost svojo, očetov svojih krivico; kajti grešili smo zoper tebe.


Vendar praviš: Nedolžna sem; gotovo se je obrnila jeza njegova od mene. Glej, jaz pojdem v sodbo s teboj zato, ker praviš: Nisem grešila.


Samo spoznaj krivico svojo, da si odpadla od Gospoda, Boga svojega, in na vse strani si tekala k tujcem pod vsako zeleno drevo, in glasu mojega niste poslušali, govori Gospod.


Ali mi je drag sin Efraim? ali otrok dražesten? Kajti kadarkoli govorim zoper njega, se ga vendar milo spominjam še. Zatorej polje osrčje moje zaradi njega; gotovo se ga usmilim, govori Gospod.


Osrčje moje, osrčje moje! Bolečino trpim v globini srca svojega! Razgraja mi srce moje! Molčati ne morem! Kajti trombe glas čuješ, duša moja, ropot vojske;


Zato poje žalno srce moje kakor piščali zavoljo Moaba, in srce moje žalno piska zavoljo ljudi v Kir-heresu, ker se pogubi zaloga, ki jo je nahranil.


Vse ljudstvo njeno zdihuje in išče kruha; svoje dragotine dajó za jed, da se požive. Ozri se, Gospod, in glej, kako me zaničujejo!


Pravičen je Gospod, zato ker sem bila nepokorna ustom njegovim. Poslušajte, prosim, vsa ljudstva, in poglejte bolečino mojo! Device moje in mladeniči moji so šli v sužnost.


Hudo je grešila Jeruzalem, zato je kakor zavoljo nesnage ločena; vsi, ki so jo častili, jo zaničujejo, ker so videli nagoto njeno; tudi sama zdihuje in se ozira za seboj.


Nesnaga njena je na robu obleke njene; ni se spominjala konca svojega, zato je čudovito prišla na nič; nihče je ne tolaži. Ozri se, Gospod, v ponižanje moje, zakaj poveličal se je sovražnik!


Od solzá mi pešajo oči, v osrčju mi kipi bridkost, na zemljo se usipljejo jetra moja zavoljo potrtja hčere ljudstva mojega, ko otročiči in dojenci koprne po mestnih ulicah.


Venec naše glave je padel. Gorje nam! ker smo grešili.


Meč je zunaj, kuga pa in lakota notri: kdor je na polju, umre od meča, in kateri so v mestu, jih požreta lakota in kuga.


Grešili smo in popačeno ravnali in brezbožno delali, in uprli smo se, ker smo odstopili od zapovedi in pravic tvojih.


Kako naj bi te opustil, Efraim, tebe li naj izdam, Izrael? kako naj bi te storil kakor Adamo, te naredil enakega Zeboimu? Srce moje se je preobrnilo v meni, razvnelo se mi je vse usmiljenje.


Slišal sem to, in treslo se mi je telo; ustne moje so trepetale ob tistem glasu; trhloba mi je prešinila kosti in tresem se na svojem mestu: da naj počivam ob dnevi stiske, kadar pride zoper ljudstvo tisti, ki ga hoče napasti.


Zunaj jih naj mori meč in v hišah strah, mladeniča in devico, dojenca in starca.


ကြှနျုပျတို့နောကျလိုကျပါ:

ကြော်ငြာတွေ


ကြော်ငြာတွေ