12 Caanbʉ́t oo jʉ́mat dée jígohatdih enna caá ã chãjap. Ã jwʉ́ʉb enat pínah niijná, meém jʉibínit, caandíh teo jã́hanit, ʉʉ́bát panihatdih ã enep be”, Jesús Ananíasdih ãt niijíp wʉt jĩ.
—Wã nʉʉ́m mi wʉnat tʉ́ʉt chãjachah ennit, ma pebh wã jʉ̃ʉ́wʉ́p be. Caántdih teo jã́ha booaat tʉ́ʉt niijná, wĩ́ih mʉʉná wãjeéh ma jʉ̃ʉ́wʉ́, ãt niijíp wʉt jĩ.
Páant ĩ ñíonitdih Jesús ã naáwát tʉ́ʉtnit pebhna ĩt ʉb jʉibínap wʉt jĩ. Queét ĩ ʉb jʉibínachah ennit, ĩ ñíonitdih teo jã́hanit, ĩt ʉʉ́bʉ́p wʉt jĩ, Dios queétdih ã tʉ́i teo wáacat pínah niijná.
Damasco tʉ́tchidih bóo Jesúsdih jéihni Ananías wʉ̃t jʉmni oo jʉ́mat dée pah Jesúsdih ãt enep wʉt jĩ. Páant ã enechah, Jesús caandíh ãt ejep wʉt jĩ: “¡Ananías!” ãt niijíp wʉt jĩ. “Jʉ́ʉ́, wã jʉmna caá”, ãt niíj jepahap wʉt jĩ.