51 Kouma li mont dan bato avek zot, divan tonbe; zot res bet.
Li nek leve, li menas divan e li koz ar lamer, “Res trankil, kalme twa.” Labriz tonbe, letan kalme net.
Zot ti kontan pou donn li plas dan pirog, me enn sel kout pirog-la ariv dan landrwa kot zot ti pe ale.
Zot ti bien-bien inpresione; zot tou ti pe dir, “Li finn fer boukou mervey! Mem bann sourd tande, bann mie koze.”
Zot pran bato pou al dan enn landrwa retire kot zot pou tousel.
Deswit tifi-la leve, li koumans marse (li ti ena douz-an). Tou dimounn res bet.
Enn gran lafreyer pran zot. Sakenn dir ar so kamarad, “Kisann-la sa? Mem divan ek lamer obeir li?”
Lerla paralize-la leve, li ramas so brankar, li sorti devan tou dimounn. Bann dimounn emerveye. Zot glorifie Bondie, zot dir, “Zame nou finn trouv sa kalite kiksoz-la ar nou lizie.”
Lasistans gagn sok; sakenn dimann ar so kamarad, “Ki pe arive, ki sa vedir? Ala enn nouvo manier koze ki ena pwa. Mem move lespri-la ekout li.”
Zezi ti etone ler li tann sa, e li dir bann ki ti swiv li, “Laverite mo dir zot, zame mo pa finn trouv kikenn avek enn lafwa parey dan Izrael.”