Biblia Todo Logo
Bìoball air-loidhne

- Sanasan -




Jeremija 4:19 - Slovenski standardni prevod

19 O moje obisti, moje obisti! Zvijam se v bolesti! O stene mojega srca! Kako mi razbija srce! Ne morem molčati, ker slišim glas rogá, bojni hrup.

Faic an caibideil Dèan lethbhreac

Ekumenska izdaja

19 »Moje osrčje, moje osrčje! Zvijam se v bolečini! Moje srce je razburjeno, moja notranjost buči! Ne morem molčati: Zakaj slišim glas trombe, bojni hrup!

Faic an caibideil Dèan lethbhreac

Chráskov prevod

19 Osrčje moje, osrčje moje! Bolečino trpim v globini srca svojega! Razgraja mi srce moje! Molčati ne morem! Kajti trombe glas čuješ, duša moja, ropot vojske;

Faic an caibideil Dèan lethbhreac

Dalmatinova Biblija 1584

19 KOku je meni slu inu britku, moje ſerce kluka v'moim shivotu, inu némam pokoja: Sakaj moja duſha ſliſhi glas te Trobente, inu ſhraj eniga boja

Faic an caibideil Dèan lethbhreac




Jeremija 4:19
48 Iomraidhean Croise  

Moja duša naj ne hodi v njuno družbo, naj se moja čast ne druži z njunim občestvom; kajti v jezi sta pobila može, podivjana pohabila bike.


Rekel je očetu: »O moja glava, moja glava!« Ta je rekel hlapcu: »Nesi ga k njegovi materi!«


Uprl je svoj obraz vanj in strmel, dokler ga ni postalo sram. Božji mož je planil v jok.


Davidov psalm. Slávi, moja duša, Gospoda, vsa moja notranjost njegovo sveto ime.


Vrni se k svojemu počitku, duša moja, kajti Gospod ti je povrnil dobro.


Moje oči točijo solze v potokih, ker se ne držijo tvoje postave.


Razburjenje me grabi pred krivičniki, ki zapuščajo tvojo postavo.


Aleluja! Hvali, moja duša, Gospoda.


Gospodu pravim: »Ti si moj Gospod, moja sreča, ničesar ni nad tabo,«


Srce mi toži zaradi Moába, njegovi prebivalci so bežali do Coarja, do Eglát Šelišíje. Na vzpetino Luhít se vzpenjajo med jokom, po poti v Horonájim vzdigujejo vpitje zaradi propada.


Zato trepeta moje osrčje nad Moábom kakor citre, moja notranjost nad Kir Heresom.


Zato so moja ledja polna krčev, popadajo me bolečine kakor bolečine porodnice. Omotičen sem, da ne slišim, zbegan sem, da ne vidim.


Srce mi trepeta, groza me prevzema. Večer, ki sem si ga želel, se mi sprevrača v grozo:


Zato pravim: Obrnite se proč od mene, naj se bridko razjočem. Ne trudite se, da bi me potolažili, zaradi opustošenja hčere mojega ljudstva.


Če ne boste poslušali, bom zaradi vašega napuha na tihem jokal in pretakal solze. Moje oko se bo topilo v solzah, ker bodo Gospodovo čredo peljali v ujetništvo.


Če rečem: »Ne bom ga več omenjal ne več govoril v njegovem imenu,« je v mojem srcu kakor goreč ogenj, zaprt v mojih kosteh. Trudim se, da bi ga ugasil, pa ne morem.


O prerokih: V meni se trga srce, vse moje kosti se tresejo. Kakor pijan človek sem postal, kakor mož, ki ga je premagalo vino, zaradi Gospoda in njegovih svetih besed.


Doklej bom gledal vojaški prapor, poslušal glas rogá?


Sporočajte v Judu, razglašajte v Jeruzalemu; trobite na rog po deželi, vpijte na ves glas in recite: »Zberite se! V utrjena mesta pojdimo!«


če boste rekli: ›Ne, v Egipt gremo, kjer ne bomo več videli vojske ne slišali glasu roga ne stradali kruha; tam se bomo naselili,‹


Zato, glej, pridejo dnevi, govori Gospod, ko storim, da se bo v Rabi Amóncev slišal bojni hrup. Kup razvalin postane in njena naselja bodo požgana z ognjem. Tedaj bo Izrael razdedinil tiste, ki so ga razdedinili, govori Gospod.


Bojni hrup je v deželi in veliko razdejanje.


»Slišali smo novico o njem: omahujejo nam roke, tesnoba nas obhaja, bolečina kakor porodnico.


Veselje je šlo, žalost me navdaja, moje srce je potrto.


Ker se je zlomila hči mojega ljudstva, sem se tudi jaz zlomil, medlim, groza me prevzema.


O, da bi imel v puščavi popotniško kočo: zapustil bi svoje ljudstvo in odšel od njih! Kajti vsi so prešuštniki, truma sleparjev.


Iz Jeruzalema bom naredil kup razvalin, brlog šakalov. Judova mesta bom spremenil v pustinjo, kjer nihče ne prebiva.


Nad temi rečmi jočem, moje oči točijo solze; zakaj daleč je od mene tolažnik, ki bi poživil mojo dušo. Moji sinovi so osamljeni, ker je prevladal sovražnik.


Glej, Gospod, kako sem v stiski, moje drobovje vre; moje srce se obrača v moji notranjosti, ker sem se kljubovalno upirala. Zunaj meč ropa otroke, v hiši je kakor smrt.


Moje oči hirajo v solzah, moje drobovje vre; jetra so se mi razsula na tla zaradi poloma hčere mojega ljudstva, ko omedlevajo otroci in dojenčki po mestnih ulicah.


to si ti, o kralj! Rastel si in postal močan; tvoja veličina je rastla in dosegla nebo in tvoja oblast je do konca zemlje.


Jaz, Daniel, sem bil v svojem duhu globoko pretresen in videnja moje glave so me zmedla.


Tukaj je konec poročila. Mene, Daniela, so moje misli strašno zmedle in moja barva se je spremenila, reč pa sem ohranil v srcu.


Jaz, Daniel, pa sem oslabel in bil bolan nekaj dni. Potem sem vstal, da uredim kraljeve zadeve; vendar sem zaradi prikazni še naprej ostal zbegan, kajti nisem je mogel razumeti.


Če zatrobi rog v mestu, mar se ljudstvo ne prestraši? Če se v mestu dogodi kaj hudega, mar tega ne stori Gospod?


Poslušam in telo mi trepeta, ustnice mi glasno drgetajo; trohnoba prihaja v moje kosti; tresem se na svojem mestu. Odpočiti se moram za dan stiske, kateri bo prišel nad ljudstvo, ki nas napada.


Kadar boste v svoji deželi šli na vojsko proti sovražniku, ki vas napada, trobite z zavijanjem! Tako se vas bo Gospod, vaš Bog, spomnil in rešeni boste sovražnikov.


Bratje, hrepenenje mojega srca in moja prošnja k Bogu veljata njim, da bi se rešili.


Kdo se bo pripravil za boj, če trobenta ne bi dala razločnega glasu?


otroci moji, ki vas ponovno rojevam v bolečini, dokler ne bo v vas izoblikovan Kristus.


Potok Kišón jih je odplavljal, potok starodavnih dni, potok Kišón. Pogumno nastopi, moja duša!


Lean sinn:

Sanasan


Sanasan