Biblia Todo Logo
Bìoball air-loidhne

- Sanasan -




Jeremija 4:11 - Slovenski standardni prevod

11 Tisti čas bo rečeno temu ljudstvu in Jeruzalemu: Žgoč veter z goljav v puščavi vleče proti hčeri mojega ljudstva, pa ne da bi prevejal in prečistil:

Faic an caibideil Dèan lethbhreac

Ekumenska izdaja

11 Tisti čas porekó o tem ljudstvu in Jeruzalemu: Žgoč veter z golih višin v puščavi vleče proti hčeri, proti mojemu ljudstvu, ne da veja, ne da čisti.

Faic an caibideil Dèan lethbhreac

Chráskov prevod

11 V tistem času se poreče temu ljudstvu in Jeruzalemu: Žgoč veter z golih višin v puščavi piše proti ljudstva mojega hčeri, ne da veja in ne da čisti;

Faic an caibideil Dèan lethbhreac

Dalmatinova Biblija 1584

11 Taiſti zhas ſe bo letimu folku inu Ierusalemu povédalu: En ſuh vejter gre zhes Gorre ſemkaj, kakòr is Puſzhave, po poti pruti Hzheri mojga folka, nikar de bi vejal ali plal.

Faic an caibideil Dèan lethbhreac




Jeremija 4:11
28 Iomraidhean Croise  

Na krivične bo dal deževati zanke, ogenj, žveplo in hudo nevihto, to je delež njihove čaše.


Zato pravim: Obrnite se proč od mene, naj se bridko razjočem. Ne trudite se, da bi me potolažili, zaradi opustošenja hčere mojega ljudstva.


S pregonom in s pregnanstvom se je pravdal z njim, odnesel ga je s svojim silnim vetrom, na dan, ko je zapihal vzhodnik.


Véjal jih boš in odnesel jih bo veter, vihar jih bo razpršil. Ti pa se boš veselil v Gospodu, se hvalil s Svetim Izraelovim.


Nikogar ni, ki bi klical tvoje ime, ki bi se prebudil, da bi se te držal, kajti skril si svoj obraz pred nami, prepustil si nas môči naše krivde.


Raztresem jih kakor pleve, ki jih raznaša puščavski veter.


To besedo jim govôri: Moje oči naj točijo solze noč in dan in naj ne prenehajo, kajti hud zlom je strl devico, hčer mojega ljudstva, strahoten udarec.


Glej, Gospodov vihar! Srd je izbruhnil, vrtinčast vihar; razbesnel se bo nad glavo krivičnih.


presilen veter je za to! Na moj ukaz prihaja; zdaj jim tudi jaz izrečem sodbo.


Čuj, hči mojega ljudstva kliče na pomoč iz daljne dežele: »Ali ni več Gospoda na Sionu, ni več tam njegovega Kralja?« – »Zakaj so me jezili z izrezanimi podobami, s tujimi praznimi maliki?« –


O, da bi imel v puščavi popotniško kočo: zapustil bi svoje ljudstvo in odšel od njih! Kajti vsi so prešuštniki, truma sleparjev.


Njihov jezik je morilna puščica, govori zvijačno; z usti vsak miroljubno govori z bližnjim, v srcu pa mu nastavlja past.


Moje oči hirajo v solzah, moje drobovje vre; jetra so se mi razsula na tla zaradi poloma hčere mojega ljudstva, ko omedlevajo otroci in dojenčki po mestnih ulicah.


Moje oko toči potoke solza zaradi poloma hčere mojega ljudstva.


Roke nežno čutečih žena so kuhale svoje otroke; bili so jim za okrepčilo ob polomu hčere mojega ljudstva.


Celo šakali ponujajo prsi, dojijo svoje mladiče; hči mojega ljudstva je postala kruta kakor noji v puščavi.


Večja je bila krivda hčere mojega ljudstva kakor greh Sódome, ki je bila zrušena v trenutku, ne da bi se je dotaknile roke.


Glej, zasajena je bila, pa bo uspevala? Se ne bo, ko butne vanjo vzhodnik, docela posušila? Na gredi, kjer je zrastla, bo usahnila.


A izruvana je bila v srdu in vržena na tla. Vzhodnik jo je posušil, njen sad je odpadel. Usahnila je njena močna veja, ogenj jo je použil.


Ker uspeva med brati, bo prišel vzhodnik, Gospodov veter, vzdignil se bo iz puščave, posušil bo njegov vrelec in izpraznil njegov zbiralnik, uplenil bo zaklade, vse dragocene priprave.


Zato bodo kakor jutranji oblak, kakor rosa, ki zgodaj odide, kakor pleve, ki jih veter odnese z mlatišča, kakor dim, ki se izgubi skoz odprtino.


Vihar jo je zajel v svoje peruti, osramočeni bodo zaradi svojih daritev.


Potem se vrtinči kakor veter in gre dalje, pregreši se: ta njegova moč postane njegov bog.


Kajti glejte, vzdignil bom Kaldejce, trpko in urno ljudstvo, ki prehodi zemeljske daljave, da se polasti domov, ki niso njegovi.


Velnico ima v roki in počistil bo svoje mlatišče. Svoje žito bo spravil v kaščo, pleve pa sežgal z neugasljivim ognjem.«


Velnico ima v roki, da bo počistil svoje mlatišče in spravil žito v svojo kaščo, pleve pa sežgal z neugasljivim ognjem.«


Lean sinn:

Sanasan


Sanasan