Oda manuš pes na zagondoľinel, na achaľol a na phenel peske: „Jepaš ole kaštestar labarďom andre jag, pre leskre jagale angarora mange pekľom o maro, pekľom mange avri o mas a čaľiľom. A okle kaštestar, so ačhiľa, mange kerava e džungaľi modla? Klaňinava man le kašteske?“
On, so le kašteske phenen: ‚Tu sal miro dad,‘ a la skalake: ‚Tu man anďal pro svetos.‘ Ale mange pes visaren le dumeha, a na le mujeha. Sar imar lenge hin phares, akor pre ma vičinen: ‚Av a zachraňin amen!‘
O RAJ phenel: „Mire manuša hine diline, na prindžaren man. Hine sar o čhave, so nane goďaver, so na achaľon. Akor hine goďaver, sar kamen te kerel o nalačho, ale o lačho te kerel na džanen.“
Mire manuša roden e rada paš e kaštuňi modla a vražinen peskre paľicenca, hoj pes te dodžanen so te kerel, bo o duchos le lubipnaskro len cirdel te lašarel avre devlen a oddžan le Devlestar.
Savi chasna hin la modlatar, sava rezinďa avri o majstros? Abo pre soste hin lačhi e trastuňi modla, so tut klaminel? Bo oda, ko la kerďa, pes zmukel pre oda, so stvorinďa; kerel o modli, save našťi vakeren.
Se o modli den o diline radi, o vražňika dikhen o klamišagoskre viďeňja, vakeren o falošna sune a lengro poťešeňje nane pre ňisoste. Vašoda o manuša bludzinen sar o bakrore, hine strapimen, bo nane len pasťjeris.