Akana avľom, hoj tuke te dav te achaľol oda, so pes ačhela tire manušenca andre ola dživesa, so avena, bo kada viďeňje hino pal ola dživesa, so avena.“
Ale ešeb tuke dava te džanel, so hin pisimen andre Kňižka le čačipnaskri. Ňiko aver mange lenca na pomožinel, ča o Michael, o raj le Izraeloskre aňjelengro.“
Geľom pašeder paš jekh dženo, so ode ačhelas, a phučľom lestar: ‚S'oda hin kada savoro?‘ Ov ke ma prevakerďa a diňa mange te achaľol, so sikaven kala veci:
Phučľom: „So kamen on te kerel?“ Odphenďa mange: „Kala rohi roztradle le manušen andral e Judsko a igen len pokorinde. Ale kala kovača avle te daravel avri le naroden a te čhivel tele lengre rohi, save pes hazdle pre Judsko, hoj la te roztraden.“
Me, o Ježiš, bičhaďom mire aňjelos, hoj tumenge te vakerel avri kala veci pal o khangera. Me som o koreňis andral o pokoleňje le Davidoskro, e jasno tosaraskri čercheň.“