Biblia Todo Logo
Bìoball air-loidhne

- Sanasan -




Jeremija 4:19 - Ekumenska izdaja

19 »Moje osrčje, moje osrčje! Zvijam se v bolečini! Moje srce je razburjeno, moja notranjost buči! Ne morem molčati: Zakaj slišim glas trombe, bojni hrup!

Faic an caibideil Dèan lethbhreac

Chráskov prevod

19 Osrčje moje, osrčje moje! Bolečino trpim v globini srca svojega! Razgraja mi srce moje! Molčati ne morem! Kajti trombe glas čuješ, duša moja, ropot vojske;

Faic an caibideil Dèan lethbhreac

Slovenski standardni prevod

19 O moje obisti, moje obisti! Zvijam se v bolesti! O stene mojega srca! Kako mi razbija srce! Ne morem molčati, ker slišim glas rogá, bojni hrup.

Faic an caibideil Dèan lethbhreac

Dalmatinova Biblija 1584

19 KOku je meni slu inu britku, moje ſerce kluka v'moim shivotu, inu némam pokoja: Sakaj moja duſha ſliſhi glas te Trobente, inu ſhraj eniga boja

Faic an caibideil Dèan lethbhreac




Jeremija 4:19
48 Iomraidhean Croise  

V njun posvet naj ne hodi moja duša, z njunim zborom naj se ne druži moje srce; kajti v svoji jezi sta ubila može, v svoji razuzdanosti ohromila vole.


In je očetu potožil: »Moja glava, moja glava!« On pa je rekel hlapcu: »Nesi ga k njegovi materi!«


Pri tem je božji mož nepremično strmel predse, nato se silno zgrozil in se razjokal.


Davidov. Slávi, moja duša, Gospoda, in vse, kar je v meni, njegovo sveto ime!


Vrni se, moja duša, k svojemu miru, ker Gospod ti je dobro storil!


Potoki solzá mi tekó iz mojih oči, ker se ljudje ne držé tvoje postave.


Nevolja me grabi zaradi grešnikov, ki zapuščajo tvojo postavo.


Aleluja. Hvali, moja duša, Gospoda!


Govorim Gospodu: »Ti si moj Gospod, sreče zame ni brez tebe.«


Moje srce vpije zaradi Moaba. Njegovi begunci so prišli do Segorja (Eglatselisije). Z jokom stopajo na breg Luit. Na potu v Oronaim zaganjajo krik zaradi propada.


Zato stoka moje osrčje nad Moabom kakor citre, moja notranjost nad Kirheresom.


Zato so moja ledja polna krčev, popadajo me bolečine, kakor so bolečine porodnice. Omamljen sem od tega, kar slišim, zbegan sem od tega, kar vidim.


Srce mi trepeče, groza me plaši. Večerni mrak, ki sem si ga želel, mi povzroča strah.


Zato pravim: »Glejte proč od mene, da se bridko zjočem! Ne trudite se, da bi me tolažili zaradi uničenja mojega ljudstva!«


Če ne boste poslušali, se moram na tihem jokati zaradi vaše prevzetnosti in solze točiti. Moje oko se raztopi v solzah, ker bo v ujetništvo odpeljana čreda Gospodova.


Če rečem: »Nočem več nanj misliti, ne več govoriti v njegovem imenu!« Tedaj je v moji notranjosti kakor goreč ogenj, zaprt v mojih kosteh. Trudim se, da ga prenesem; ne morem več!


O prerokih: V meni se trga srce, tresejo se mi vsi udi. Kakor pijan sem, kakor mož, ki ga je premagalo vino, pred Gospodom, pred njegovimi svetimi besedami:


Doklej moram gledati zastavo, poslušati glas trombe?«


Oznanjujte v Judu, razglašajte v Jeruzalemu! Trobite po deželi, vpijte na vse grlo in recite: »Zberite se! V utrjena mesta moramo iti!«


ampak rečete: ‚Ne, v Egipt pojdemo, kjer ne bomo več videli vojske, ne slišali glasu trobente, ne stradali kruha, in tam se bomo naselili!‘


Zato resnično pridejo dnevi, govori Gospod, ko storim, da se bo slišal proti Rabi Amonovih sinov bojni hrup. Kup razvalin postane, njena podružna mesta se požgó z ognjem in Izrael bo spet v last prejel, kar so oni posestvovali, govori Gospod.


Čuj! Vojska je v deželi in veliko razdejanje!


»Čuli smo novico o njem. Omahujejo nam roke, tesnoba nas obhaja, bolečina kakor porodnico.«


neozdravljivo. Žalost me obhaja, moje srce je bolno.


Ker se je zgrudila hči, moje ljudstvo, sem se jaz zgrudil, žalosten sem, groza me obhaja.


Kdo mi da v puščavi kočo ob potu, da zapustim svoje ljudstvo in odidem od njih? Zakaj vsi so prešuštniki, drhal nezvestežev.


Iz Jeruzalema napravim groblje, prebivališče šakalov, Judova mesta spremenim v puščavo, kjer nihče ne prebiva.


Zato se moram jokati, oko mi toči solze. Zakaj daleč je od mene tolažnik, ki bi me poživil. Zbegani so moji otroci, ker je prevladal sovražnik.


Glej, Gospod, kako sem v stiski! Notranjost mi kipi, krčevito se mi stiska srce. Da, veliko je bilo moje kljubovanje! Zunaj razsaja meč, doma pa smrt.


V solzah mi ginejo oči, razburjeno je moje osrčje. Na zemljo se usipljejo moja jetra zaradi padca hčere mojega ljudstva, ker gine otrok in dojenec po mestnih trgih.


to si ti, o kralj, ki si rastel in postal močan; tvoja veličina je rastla in dosegala nebo, in tvoja oblast sega do konca zemlje.


Jaz, Danijel, sem bil v svoji duši pretresen in videnja moje glave so me zmedla.


Tu je konec poročila. Mene, Danijela, so moje misli zelo zmedle. Barva mojega obraza se je spremenila. Stvar pa sem ohranil v svojem srcu.


Jaz, Danijel, pa sem oslabel in bil bolan mnogo dni. Potem sem vstal, da spolnim svojo nalogo pri kralju. O videnju pa sem bil zmeden, ker ga nisem mogel razumeti.


Ako v mestu zabuči trobenta, mar se ljudstvo ne prestraši? Mar se v mestu pripeti nesreča, ki bi je ne bil Gospod pripravil?


Slišal sem. Moje telo trepeta, ob glasu o tem se mi tresejo ustnice, onemoglost mi leze v ude in noge se mi v hoji zapletajo. Vendar bom mirno počival ob dnevu stiske, ko pride ljudstvo, ki nas napade.


Kadar pojdete v svoji deželi na vojsko zoper sovražnika, ki vas napada, trobite bučno na trombi! Tako se vas bo Gospod, vaš Bog, spomnil in rešeni boste svojih sovražnikov.


Bratje! Moja srčna želja in prošnja zanje k Bogu je, da bi se zveličali.


In če tromba daje nejasen glas, kdo se bo pripravil za boj?


otročiči moji, za katere zopet trpim porodne bolečine, dokler se v vas ne upodobi Kristus.


Potok Kison jih odnaša, potok bitk, potok Kison. O duša moja, z močjo nastopaj!


Lean sinn:

Sanasan


Sanasan