Biblia Todo Logo
Bìoball air-loidhne

- Sanasan -




Jeremija 4:19 - Chráskov prevod

19 Osrčje moje, osrčje moje! Bolečino trpim v globini srca svojega! Razgraja mi srce moje! Molčati ne morem! Kajti trombe glas čuješ, duša moja, ropot vojske;

Faic an caibideil Dèan lethbhreac

Ekumenska izdaja

19 »Moje osrčje, moje osrčje! Zvijam se v bolečini! Moje srce je razburjeno, moja notranjost buči! Ne morem molčati: Zakaj slišim glas trombe, bojni hrup!

Faic an caibideil Dèan lethbhreac

Slovenski standardni prevod

19 O moje obisti, moje obisti! Zvijam se v bolesti! O stene mojega srca! Kako mi razbija srce! Ne morem molčati, ker slišim glas rogá, bojni hrup.

Faic an caibideil Dèan lethbhreac

Dalmatinova Biblija 1584

19 KOku je meni slu inu britku, moje ſerce kluka v'moim shivotu, inu némam pokoja: Sakaj moja duſha ſliſhi glas te Trobente, inu ſhraj eniga boja

Faic an caibideil Dèan lethbhreac




Jeremija 4:19
48 Iomraidhean Croise  

V skrivni njun posvet ne pridi duša moja, v njiju shod se ne druži slava moja; zakaj v jezi svoji sta ubila moža, in v razuzdanosti svoji sta ohromila junca.


Tu reče očetu svojemu: O glava moja, glava moja! On pa veli hlapcu: Nesi ga k materi njegovi!


In prerok vpre oči vanj in ga trdno gleda, da ga je bilo sram; in mož Božji se razjoka.


Psalm Davidov. Slavi, duša moja, Gospoda, in vse, kar je v meni, sveto ime njegovo!


Povrni se v pokoj svoj, duša moja, ker Gospod je dobro storil tebi.


Potoki vodá teko iz mojih oči zaradi njih, ki se ne pokoré zakonu tvojemu.


Togota me je zgrabila spričo brezbožnikov, ki zapuščajo zakon tvoj.


Aleluja! Hvali, duša moja, Gospoda!


Gospodu govorim: Ti si mi Gospod, ni sreče zame zunaj tebe;


Duša moja vpije zaradi Moaba; ubežniki njegovi bežé v Zoar kakor k triletni junici; jokaje stopajo gori po klancu Luhitskem, ker na potu proti Horonaimu vpijejo o pogubi.


Zato zveni kakor harfa osrčje moje zavoljo Moaba in moj drob zaradi Kir-heresa.


Vsled tega so ledja moja polna bolečine, muke me popadajo kakor muke porodnice; krč me vije, da ne slišim, prestrašen sem, da ne vidim.


Srce mi divje polje, groza me plaši; mrak, ki sem ga želel, mi je napravil trepetanje.


Zato pravim: Obrnite se od mene, da bridko jočem; ne trudite se, tolažeč me zaradi pokončanja hčere ljudstva mojega!


Če pa ne boste poslušali tega, bo na skrivnem plakala duša moja zavoljo prevzetnosti vaše in oči moje bodo hudo jokale in iz njih tekle solze, ker se bo v sužnost peljala čreda Gospodova.


Ko pa rečem: Ne bom Ga omenjal, ne govoril več v imenu Njegovem, tedaj je to srcu mojemu kakor goreč ogenj, zaprt v mojih kosteh, in pešam od prenašanja in strpeti ne morem več.


O prerokih. Potrto je srce v meni, drobé se vse kosti moje; sem kakor pijan in podoben možu, ki ga je premagalo vino, zavoljo Gospoda in zavoljo besed svetosti njegove.


Doklej naj gledam zastavo in poslušam trombe glas? –


Oznanjujte na Judovem in v Jeruzalemu proglašajte in govorite: Trobite s trobento v deželi! glasno kličite in recite: Zberite se in pojdimo v utrjena mesta!


pa boste govorili: Nikar, ampak v deželo Egiptovsko pojdemo, kjer ne bomo videli nobene vojske, ne slišali glasu trobente, ne stradali kruha, in tam bomo prebivali –


Zatorej, glej, pridejo dnevi, govori Gospod, ko storim, da se bo slišal proti Rabi sinov Amonovih vojni hrup, in bode v kup podrtin in njene vasi se požgo z ognjem. In Izrael bode dedič njih, ki so njegovo last podedovali, govori Gospod.


Vojske hrup je v deželi in velik poboj!


Slišali smo glas o njem, omahnile so nam roke, groza nas je obšla, bolečina kakor porodnico.


O da bi se mogel poživiti v žalosti! V meni hira srce moje.


Zavoljo pobitosti hčere ljudstva mojega sem pobit; črno hodim oblečen, groza me je objela.


O kdo bi me postavil v puščavo, v prenočišče popotnikov, da zapustim ljudstvo svoje in odidem od njih! Zakaj vsi so prešuštniki, skupščina nezvestnikov.


In iz Jeruzalema naredim groblje, prebivališče šakalov, in iz mest Judovih naredim puščavo, da nihče ne bo prebival v njih.


Zato jokam, iz oči mojih teče voda navzdol, ker je daleč od mene tolažnik, ki bi mi poživil dušo; otroci moji so izgubljeni, ker je prevladal sovražnik.


Poglej, o Gospod, kajti v stiski sem, v osrčju mojem kipi bridkost, premetava se srce moje v meni, ker sem se grozno uprla. Zunaj mi mori otroke meč, doma je kakor smrt.


Od solzá mi pešajo oči, v osrčju mi kipi bridkost, na zemljo se usipljejo jetra moja zavoljo potrtja hčere ljudstva mojega, ko otročiči in dojenci koprne po mestnih ulicah.


to si ti, o kralj, ki si postal velik in mogočen; kajti tvoja velikost je vzrasla in sega do neba in gospostvo tvoje do konca zemlje.


Meni pa, Danielu, je bil duh izbegan v telesu, in prikazni glave moje so me plašile.


Dotlej konec stvari. Mene, Daniela, so plašile misli moje silno in jasnost lica mojega se je na meni izpremenila; a stvar sem ohranil v srcu svojem.


Jaz Daniel pa sem oslabel in sem bil bolan nekoliko dni. Potem sem vstal in opravljal posle kraljeve; in strmel sem nad prikaznijo, in ni ga bilo, ki bi razumel.


Zabuči li trobenta v mestu, in ljudstvo se ne prestraši? Ali se pa v mestu zgodi nesreča, katere bi Gospod ne bil napravil?


Slišal sem to, in treslo se mi je telo; ustne moje so trepetale ob tistem glasu; trhloba mi je prešinila kosti in tresem se na svojem mestu: da naj počivam ob dnevi stiske, kadar pride zoper ljudstvo tisti, ki ga hoče napasti.


In kadar pojdete v deželi svoji na vojsko zoper zatiralca, ki vam bode sovražen, trobite bučno s trobentama, in pridete v spomin pred Gospodom, Bogom svojim, in rešeni boste sovražnikov svojih.


Bratje, želja mojega srca in molitev k Bogu za Izraelce je, da bi bili zveličani.


Saj tudi če da trobenta nerazločen glas, kdo se pripravi za boj?


Otroci moji, ki jih zopet z bolečinami porajam, dokler se ne upodobi Kristus v vas –


Potok Kison jih je odplavil, tisti potok od nekdaj imeniten, potok Kison. – O duša moja, krepko stopaj naprej!


Lean sinn:

Sanasan


Sanasan